Najprej, kdo so vanabiji?
Pod tem imenom smatram ljudi, ki želijo nekaj biti, pa niso pripravljeni investirati v to.
Tudi sam sem bil vanabi. Med fakulteto sem se iskal, kaj bi sploh počel v življenju. Imel sem tudi vizitke, na katerih je “pisalo Boštjan Zrimšek, dreamer”.
Sanjač.
Želel sem pač poskusiti vse. Sanjaril sem o visokih ciljih, “sajnitinevemkakšnih”.
Vendar sem na to obdobje zelo ponosen, saj sem izvedel eno zlato pravilo:
“V kolikor želiš imeti več, moraš tudi več investirati (časa, denarja, energije)!”
Enostavno!
- Če želiš imeti več denarja, moraš izstaviti več računov.
- Če želiš narediti več, moraš več delati.
- Če želiš biti na več mestih, moraš biti več časa zdoma.
Dobro, nekateri tvegajo več ali pa izkoristijo umetno ustvarjeno priložnost (imajo očeta, botra, politiko,..). Dolgoročno imetje pa je odvisno le od zgoraj napisanega pravila.
Pred kratkim sem srečal mladega predsednika uprave, ki je bil prekomerno debel na mestih, ki niso naravno debeli za tako telo in je trzal, mežikal…
Drugič spet vidim, da je kolega vedno na poti in ga ni doma, kaj šele, da bi si ustvaril družino.
Tretjič je ena gospa, ki je že dvakrat poročena, sproti pozabljala, kaj sem povedal, saj je enostavno preobremenjena.
Četrtič…. (ali ste med njimi?)
No, in dandanes opažam, da so vsi ti cilji nekam pomaknjeni proč. Po eni strani imam najboljšo službo (no, če bi se losal direktorstva in samo akcije delal, bi bilo še boljše) na svetu, cenim, da končam službo ob treh (OK, ko je treba, se potegne, saj npr. že cel vikend printamo nekaj), da imam čudovito familijo in kako uro prostega časa, da sem z njimi. Denarja pa ravno toliko, da bom kmalu en cel mesec preživel nad magično ničlo (če ne bo kake investicije okoli novega leta).
No, pa da se vrnem ned vanabije…
Opažam, da poznam nekaj ljudi (sedaj bo nekaterim začelo bolje biti srce), ki bi radi nekaj bili… Po eni strani imajo veliko želja, vendar usmerjajo energijo v iskanje in kroženje po svetu. Namesto, da bi se zapičili v neko stvar (ni važno, kakšno) in garali v tem.
Bili najboljši.
Napotek: ostanite sanjači, iščite izzive, vendar investirajte energijo v pravo, predvsem pa eno samo stvar. Do konca.
Ali sam postajam najboljši?
Menim, da res. Vsaj poskušam.
Zadal sem si biti foter, mož, ki se ne loči že po osmih letih od svoje žene, trezen, delaven in uspešen na svojem področju.
Je pa vsak dan posebej izziv. In se ga vsakega posebej veselim.
Odlično napisano, Vedeti kaj hočeš in vsem vlogam nameniti dovolj kvalitetnega časa!
Jaz sem pa ravno včeraj pisala, da so včasih kakšne stare resnice, kot npr. brez dela ni jela za preverit, če nam jih niso ta stari prodali, mi pa smo jih kupili, brez da bi se vprašali, če je to res. Po moje je treba določene strategije enostavno sprobat, pa potem korigirat, če nam ne dajejo kar smo si zamislili.
Vsak si kuje svojo podkvico sreče, splošnih receptov ni, pomembno pa je, da si z izkupičkom kukr tolk ali pa vsaj v povprečju zadovoljen.
Zdaj se pa začne nova debata: kaj je merilo, da si zadovoljen…denar, notranji občutek,zadovoljstvo tvojih sobivalcev…?
@Vitalka: Ja, res in predvsem je potrebno, da se stvari sprobajo. In da se na napakah učimo. Vendar vanabeji niti do napak ne pridejo, ker prej uidejo drugam…
Glede merila: Poznaš un vic, ko kmet gleda tipčka v dobrem avtu, ko se pelje mimo in misli “Oh, ko bi jaz pustil to njivo in krave, pa šel v službo in imel polno denarja… Pa imel dober avto in tako naprej…”
Seveda kmeta gleda taisti poslovnež v avtu in si misli: “Joj, ko bi jaz imel tako mirno delo, kot ga ima ta kmet. Ima me, da bi pustil vse skupaj in šel kmetovat… Fizično delo, nič psihičnega napora, skrbi…”
Kaj bi bilo, če bi pudelj bil fovš hrtu, ker je tako velik in se ga vsi drugi psi bojijo in bi hrt bil žalosten, ker ni tako majhen, da bi se stisnil lastnikom v naročje…
Takle mamo…
Boštjan, hvala za nasmeh, ki se je nabral, ko sem brala tvoje pisanje!
Pa sem gruntala, kje je moje ogledalo pri tem in se zagledala… shit…raje ne povem, komu se fouš in zaradi česa…
Pingback: Podjetniški visokoleteči in tehnološko manj potrebni izzivi | Kar sm rjku, sm rjku...