Zgodilo se je, da sem bil v zadnjem času dvakrat okoli Njegoševe, Bohoričeve, oziroma na urgenci in travmatološki kliniki.

Pač, čimmanjkrat, pa vseeno kdaj pa kdaj je res treba. Prvič sem bil zaradi mojega kolena, ko so mi naredili artroskopijo. Drugič prejšnji teden, ko si je mlajša hči zlomila roko. Opisal bom izkušnje z osebjem in izkušnje osebja z nami.

(zelo na hitro sem spisal tolele, ker me čaka južna…)

Travmatološka klinika

Tukaj te najprej sprejmejo v sprejemni pisarni. Vzameš listek in čakaš, da katera deklica pokliče k okencu.

Aja, listki s številkami: prvič sem potreboval listek s številko (tak, kot sem jih prvič videl v trgovini pri Žižiju na Opčinah v Italiji, ko smo čakali na meso), pa so me zaradi tega, ker ga nisem imel, grdo gledale (predvsem sestre, ki so jim to pravilo vbili v glavo) in na koncu sprejele brez le-tega (ko sem dobil vsaj načelno strinjanje z zadaj čakajočimi v vrsti).

In drugič sem ves pameten TAKOJ vzel listek in se vsedel, da me pač pokličejo in čakal…. Čakal, da se mi že pet ljudi vrine v vrsto, ko seveda popi**** in zabevskam na okence, zakaj jemlje preko številk. In mi deklica razloži, da “pravkar ukinjajo tele liste s številkami”. Jaz pa izpadem bebec, ker sem še eni deklici sugeriral, da naj hladnokrvno vzame listek in jo bodo že poklicale. Blamaža.

Timing: na enem znucanem listu piše, da pridi 15 minut pred pregledom, da te dajo v vrsto. OK, ženice s trolami, ki se odpravijo ob šeste zjutraj proti kliničnemu, tega ne razumejo in čakajo od sedme ure naprej, da bodo pač ob devetih res sprejete. Saj drugega dela nimajo (to zgodbo mi je razložila sestra, ki je rekla, da jih je tričetrt v hodniku enostavno prezgodnjih). Tako je tudi mene poslala nazaj, ker sem prišel pol ure prej… Čakaj malo.. Petnajst minut prej, pa me vrne na konce vrste… OK, pravila, ki jih pišejo “tam v pisarnah, mi jih pa moramo ubogati”.

Blesavo, pa bo že.

Prvi izpadi: seveda se zgodi, da kdo začne podobno bevskati, kot jaz, le da mogoče manj upravičeno. In se spravi špotat deklico, ki vse kar lahko stori je to, da izklopi zvočnik, saj se potem za šipo nič ne sliši več. In tako je en gospod, ki je bil tudi prezgoden, izlil gnev na deklico za šipo tako močno, da so morali skoraj pobrisati šipo od pljuvanja med kričanjem.

Prvo pravilo: bodi skrajno prijazen, in dobro se ti bo zgodilo.

Izkoristil sem priliko in se pošalil, kakšni “Pacienti z veliko začetnico smo”. In deklica je razumela in nadaljevala, da je on vsaj enkrat mesečno tukaj (če ni zase, je pa za ženo) in da vedno izbruhne. Da ga pač poznajo. In tako pač je. In takrat sem šele videl, da so res boge, ker morajo po večini resnično sprejemati srd, gnev in grde besede od raznoraznih Pacientov.

In pazi tole – moja prijaznost je rezultirala (mogoče naključno, mogoče pa tudi ne) tako, da sem bil pred tem gospodom že frej, medtem ko on še ni prišel do svoje odrešitve pri dohtarju. (Ko me je videl, je odšel proti sprejemnemu okencu, jaz pa sem odbrzel skozi vrata, da me še drugič ne stušira…)

Sprejem pri doktorju: ali ste kdaj opazili, da je dolžina ene minute odvisna od tega, na kateri strani vrat si?

Ko enkrat pridemo do svojega zaupnika, doktorja, ki po navadi sprejme še pet klicev in v sosednji sobi reši vsaj še enega pacienta, pač želimo, da se nam poglobljeno posveti. In da si vzame čas. “Hja, saj plačam vse prispevke za zdravtstvo, kajne?” Pozabljamo pa, da na drugi strani vrat čaka sto takih Boštjanov, ki tudi želijo svojih pet minut.

Pa dajmo torej razumeti, da konec koncev doktorji na drugi strani potrebujejo določen čas, da te izprašajo, naredijo, kar pač je treba in zapišejo neke izvide.

In si lahko vesel, če si v dveh urah frej.

Urgenca

V petek smo namesto, da bi začeli pakirati na morje stvari za naše hčere, eno peljali na urgenco, saj je padla z zidu in si zlomila roko.

V Zdravstvenem domu so rekli “šibaj” in smo šli v Ljubljano. Brez napotnice. In komaj našli vhod v urgenco, saj sedaj nekaj zidajo (tako da je skoraj bolje, da vas pripeljejo z rešilcem, ali kaj?)

In se postaviš v vrsto pri sprejemni pisarni. In čakaš, da podela predhodno stranko. In ko sem opazil, da je še ena deklica brez dela v sosedni škatli, sem želel pač iti naprej in me je mlad fant ustavil, češ da una tadruga pa obračunava, tako da ne sprejema, in da bodo takoj sprejeli in poskrbeli, saj imajo otroci prednost. Na tako miren način, da sem se zavedel, da sem bil skoraj malce “pretežak”. Hvala, poba.

Sestra sprejme našo, pohvali kakšne lase ima, previje roko, saj s šalom ne moreš k doktorju in gremo naprej. Seveda smo bili na vrsti po kakih desetih minutah (zakaj je treba čakati? Glej zgoraj pri “dolžina ene minute je odvisna …”). Torej nas je doktor sprejel takojci. In precej ugotovil, da bo treba slikati in da naj potem pridemo nazaj.

In pazi to – po slikanju ugotovi, da ima naša zlomljeno roko in že napoveduje scenarij, da bo potrebno čakati šest ur po zadnji hrani, torej še dve dobri uri, da se jo lahko operira. Doktor je to samo potrdil in čakanje se je začelo.

Ko pridemo na vrsto za poseg (ravnanje zlomljene roke), sem šel jaz zraven. Tamala je bila korajžnja, in skoraj ni jokala, tako da.. . res pridna. Seveda smo se s sestrami in tehniki, doktorico in pač vsemi, ki so bili v tej sobi hecali… Tako mine čas vsem hitreje, hkrati pa to daje občutek, da panika sploh ni potrebna.

In ko smo potem počakali še na zadnji pregled, smo opazili, da smo po sobanah urgence presedeli dobrih šest ur!!! Kako je minilo!!!

 

Ergo:

Pri tem sem opazil naslednje: drage sestre in tehniki, torej podporno osebje pri doktorjih… Vsa čast vam, saj opravljate zelo zahtevno delo. Poleg rednega (injekcije, previjanje, gipsanje,…) predvsem prenašate nas, Paciente. In to vsak dan. In to po prekrokani noči ob petih zjutraj ali pa ob poldne, ko bi mogoče skočili na malico, pa ne morete.

Vam bi morali dati dodatek na plačo – za sprejemanje vseh negativnosti, ki jih stresajo pacienti!

(Okrcal bi predvsem administracijo, saj se mi zdi, da niti ne vedo, kakšen tok je v operativi spodaj. Naj gredo ene parkrat s pacienti od vrat pa do ambulante in potem ukrepajo.)

Doktorji so pa itak mački, šefi, majstori,… Obvladujejo multitasking, kar lahko kdaj pa kdaj škodi. Vendar brez podpornega osebja, vseh sester in tehnikov okoli vas, ne bi dosti naredili.

Mislim res, vsak lahko prizna, da je delo na urgenci ali travmi zelo naporno. Mogoče ne toliko tehnično, kot psihološko. Bravo vsem, ki nas sprejemate in želite pomagati pri naših zdravstvenih problemih!