To je bolj zase, saj že dolgo nisem pisal…

Mah, toliko se dogaja, pa itak se vedno znova naveličam stvari. Takšnih in drugačnih. Razen žene in pa familije. Ta je vedno zanimiva!!!

Torej, danes praznujem. Prišel sem v leta, ko se lahko že oziraš nazaj in se vprašaš, ali so do sedaj kaj naredil? Ali gre nekako vse po načrtih? Ali imaš kaj pokazati? Pravijo, da mora pravi moški v življenju narediti tri stvari:

1. Zaploditi sina (- ali štejejo tudi dve odlični hčeri?)

2. Napisati knjigo (-dve diplomi imam, je to OK? Nikjer ne piše, da bi morala biti knjiga leposlovje ali poezija.)

3. Posaditi drevo – evo, to me še čaka!

Nihče mi ni povedal, da se načrti stalno spreminjajo. Drugače pa sem nekaj načrtov res naredil, ja. In nihče ni povedal, da so po faksu najbolj ziher stalnica položnice, davki, akontacije in drugi stroški, za katere moraš napeti kako mišico več, kot si mislil. Pa nič zato. Imamo lepo hiško, ki postaja še lepša (dobro, malce je še v lasti banke), dva rabljena avtomobila, nekaj cun, veliko mojih tehničnih igračk, predvsem pa delo, službo, da lahko vse to plačuješ.

Pa se človek vpraša, kako pa naprej?
“V istem ritmu, z zanosom in po pameti.”

Prav nič mi ne fali. Mogoče da obrnemo več soldov, da bomo lažje plačali tistim, katerim pač moramo, pa kako uro več za svoje bližnje. Nič ne rabim. Vse je OK.
Ko človek pride v leta, ko lahko v mislih res povzame že kar nekaj prizorov iz mladosti, odraščanja, šolanja in potem prvih služb, ceni popolnoma druge stvari.

Hja, staramo se.

Če ne bi imel vedno novih izzivov, ne bi bil jaz. Če ne bi imel idej, bi že zdavno zaprl štacuno. Tako pa mi ostajajo vedno spreminjajoči načrti, ki jih je potrebno narediti in ki naj bi naredili življenje še lepše. Ob takih dneh pridejo v glavo očitajoče misli, saj niti ne vem, koliko sem sploh star. Vedno znova se mi to zgodi.

Ne maram rojstnih dni. Rad imam življenje, ki ga praznujem vsak dan.

Be Sociable, Share!

•