Pred novim letom me vedno zagrabi ihta in srd.

Zakaj?

Pred novim letom se začenja vsesplošno obveščanje znancev in predvsem neznancev, bližnjih in pa predvsem daljnjih ljudi, ki jih ne vidimo niti enkrat v letu, voščila in lepe želje v raznih stihih in verzih, rimarijah ter kičastih slikicah, ki se jih pošilja po elektronskih medijih.

In kaj je tu slabega?

V bistvu ni, saj se je za prvo misel, slikico, verz nekdo potrudil. In je, saj se vse prevečkrat zgodi, da se enostavno Copy/Paste, torej skopira idejo naprej drugim,… če se le da, kar vsem v kontaktih, imenikih, FB frendih. Tako dobivam čestitke od podjetij in posameznikov, katerim sem samo enkrat poslal povpraševanje, komaj se spomnim, kam bi ga/jo dal…

OK, tehnologija nam je izboljšala komunikacijo… in poslabšala pristnost.

Pred leti sem tudi sam zapadel v esemesanje voščil naprej, tako da sem dobro idejo enostavno posredoval izbranim (opa, ne čisto vsem) v mojem imeniku in poslal voščilo naprej. Seveda je sledil slap odgovorov – s podobno osladnimi željami. Le redke med takratnimi SMS čestitkami pa so bile napisane “na roko”, otrej se je nekdo potrudil in osebno voščil, z njegovimi besedami in njegovimi željami. To lahko takoj razbereš.

Dobesedno prikovala pa me je voščilnica prijateljev, kjer so se z otroci skupaj potrudili in ročno naredili voščilnice, in jih poslali vsem bližnjim. niso bile fenomenalno lepe, vendar od srca. In to cenim.

In sem ihtav in blesav, ker ne maram čestitk za vsako ceno in vsem.. Raje ne pošljem nič, kot pa da ne mislim resno in voščim vsem.

To najbrž izhaja iz tega, da celo leto razmišljamo za svoje stranke, oziroma za njihove stranke, na kakšen način bi si želeli slišati o novi ponudbi podjetja… Ko spoznavaš, da se je ravno pri osebnem sporočilu vredno potruditi, da ga potem bralec resnično prebere in nekaj naredi (po navadi kaj kupi ali pa se vsaj pozanima). In pišemo pisma, ki še pri nas vzbudijo zanos, ponos, zanimanje in na koncu potrebo.

Tudi zato sem pri tem zelo zahteven.

Za naslednje leto zato najavljam natečaj, kjer bomo izbirali najlepšo čestitko, voščilo, zahvalo. Mora biti nekaj posebnega. Dobili bomo dober nagradni sklad in podelili nekomu nagrado, ki jo bo cenil. Saj se je za to čestitko, voščilo, zahvalo res potrudil/a. Dal/a svoja čustva, želel/a razumeti prejemnika, se potrudil/a in oddal/a perfektno pismo.

Držite me za besedo, saj rad (nehote) tudi pozabim!

Aja, kaj pa naredim, da grem iz tega povprečja (da ne bom šimfal in z ihtenjem zbujal negodovanja)?

Tudi sami doma in v službi si pomagamo s tehnologijo – tako smo doma barvno sprintali voščilnice s sliko, ki jo je narisala tamala. Imela je drugo nalogo za narisati, vendar je bila cela slika odlična, s polurno zgodbo, ki jo z veseljem vsakemu razloži, ko jo vpraša, zakaj je to tukaj in tole tam… Seveda smo voščilnice ročno dodelali z bleščicami in voščilom, ki ga je v celoti napisala Saša. Vsak je nekaj dodal. Izbrali smo lepe znamke, saj nam je za osebne znamke zmanjkalo časa, pa fotografa ni bilo.

V službi smo pa tudi kar vložili časa in sredstev, da smo nekako izpostavili tisto osebo, kateri je voščilo namenjeno. Z laserskim strojem smo izrezali 3D voščilnico, kjer je bilo v 3D tehniki izpisano ime osebe, seveda smo ročno podpisali vse, (čeprav bi si želel, da bi bilo tudi voščilo ročno napisano, samo kaj, ko jih je preko 150…)

Potem pa še paketi, obiski, voščila, kosila.

Kako naj grem na kosilo s podpisnikom računa, s katerim ne delamo operativno, pa odloča o stvari, delam pa z odličnimi ljudmi, ki so operativci?… Z veseljem grem na golaž z njimi, saj si imamo kaj povedati. Po drugi strani pa je tega vsega preeeveeeeeč… Takoj januarja bomo gotovo imeli več časa. Tako mi je (poleg bolezni) uspelo poslati kar pakete tem našim partnerjem, saj po navadi vse naredimo preko pošte. Rad se osebno vidim z vsakim posebej, vendar spontano ali pa kadar si oba to želiva.

Osebni odnosi so zafrknjeni. V zelo pozitivnem smislu, saj po navadi vedno najdem dobro v vseh navzkrižjih. Vedno pa sta dve plati. In upam, da me razumete…

Be Sociable, Share!

•