Skip to content

Categories:

Moj krušni oče – dr. Rugelj

Ako si na novo tukaj, se le prijavi na moj RSS vir. Hvala za obisk!

Ja, poznam ga. Zelo dobro.
Nadomestil je tisto, kar moj orginalni foter ni mogel in ni znal (ker smo itak živeli ločeno). Je pa znal na dušek spiti steklenico alkohola ali pa uživati tablete, četudi ni bil bolan. Pač.

Pa pejmo malo nazaj…

Začelo se je, ko se je moj foter (originalni, žal) fizično spravil na mojo mamo tako, da je obležala pri vratih. To je bilo v mojem prvem razredu OŠ in dovolj (polna mera, “overdose”), da sva naslednji dan zavedno odšla od očeta k njeni mami in stricu, kjer sem preživel nadaljnjih nekaj let. Bilo je lepo, saj sem “obvladoval” celo vas, gozd, jezero in vse kmetijske stroje (star nekje 13 do 15 let).

Ker je mama bila že pred tem stalni gost z mojim pijanim fotrom pri Ruglju, ko še ni bil tako znan in je bil “dohtarček v sistemu”, je vedela, da bo morala resno poprijeti, da se lahko nekako uredi nastala situacija.

Rugelj je takrat že imel svojo ordinacijo in sestanke.

Tako sva ugotovila, da z očetom ne bo nič in sva sama vsak torek in četrtek romala v Ljubljano na te sestanke. Zjutraj služba in šola, popoldne Ljubljana in nazaj zvečer z avtobusom, kjer se spomnim znane melodije z Marjanom Kraljem, ko je rekel: “Dober večer, otroci…”.

In tako nadaljnjih cca. osem let (za letnice sem bolj švoh, zato govorim okvirno).

Kaj se je dogajalo vmes?

Najprej sva nekako dobila stanovanje, kjer je bilo prvi mesec vse premoženje obešeno na eni fižolovki (palici za fižol – omar nisva še imela, itak pa je bilo le par oblek), bili pa so novi jogiji in nova ČB televizija. To pa mora bit. Torej en kufer oblek, dva jogija in TV. Pustila pa sva neizgrajeno hišo (začeli smo takrat prvi graditi in nikoli končali), moje značke, katerih polovico sem enkrat zaničljivo dobil nazaj in vse ostalo (cunje, igrače, pohištvo,…).

No pa je prišla ločitev, pa prerekanje za tistih par fičnikov, pa prodaja hiše (za pol cene – da ga ni bilo sram), skratka, nagajanje na celi črti. Mnenja sem, da če se dva ne razumeta in ločita, naj nekako na hitro razdelita skupno premoženje in se pač razideta. Škoda pa je zgubljati energijo za kregancije. (Poznam primer, ko se je mož odselil iz hiše, kjer so prebivali njegovi starši in pustil ženo s familijo tam.)

Pa sva si nekako opomogla in opremila sobo s staro dnevno sobo, spalnica je bila nova, kuhinja tudi. Tako sva počasi sestavljala, do fičota in potem prvega jugota. Ki smo ga šli iskat v Skopje (če si hotel dobiti avto, si pač moral pritisniti na “veze”. Danes ti ga pripeljejo domov – v kakršnikoli barvi želiš.)

Rugelj nama je dal lepe vikende, ko smo osvajali dvatisočake (se spomnim pohoda na Gamsovec, kjer sem imel tako težak ruzak, da so me naramnice ožulile), tekli po maratonih (naredil sem sedem malih maratonov do konca OŠ – pa ni tovariš za telovadbo nič rekel), pisali spise, utrinke (takrat sem bil premajhen, da bi kaj pametnega rodil – se mi pa še sedaj pozna, da raje kaj napišem, kot pa povem) in brali bukve (vse Rugljeve, pa Ramovš, pa kasneje Sanja Rozman pa tako naprej)…

In tako sem skoraj nezavedno sprejemal, da je to pač dobro. Dobro zato, ker smo delali, brali, se učili, razvijali in se rekreirali. Preprosto nismo imeli časa za zabušavanje, zajebavanje, jezo, slabo voljo, sovraštvo, jokanje, jamranje…

Ravno v tem je keč celotnega programa: Rugelj ti da toliko dela, da nimaš časa (niti volje) razmišljati o neumnostih. S pijanci je pač tako treba delati. Mogoče pa je, da je mogoče pri kakšni drugi ciljni skupini malo zgrešil. (Ma neee, to je samo moja mama pravila, ker ji ni uspelo dobiti partnerja in jo zato Rugelj ni ravno pohvalil. – Enostavno, vsi ljudje rabijo dril.)

Potem je prišlo obdobje, ko me mama ni mogla več (pa tudi ni bilo potrebe) “nadzirati” in je sama hodila na te stvari. Vsake toliko sem se ji pridružil in s spoštovanjem gledal skupino ljudi, ki je vedno bolj rasla. Najbolj zanimivo pa je to, da so bili vmes tudi ljudje, ki so se “švercali”. To pomeni, da niso bili iskreni, pošteni, pa so kako stvar jemali bolj na pol. No, teh ljudi potem nisem več videl – mislim, da jih je kar ostala družba izvrgla. “Tukaj ni prostora za bleferje, hinavce,” bi rekel Rugelj, pa mu ni bilo treba. Odnehaš sam. In se zapiješ, kurbaš, drogiraš ali karkoli pač si počel pred programom.

Tako sem malo opustil tek, hribe, aktivnost. Pa je prišel faks (po vojski, kjer sem dobil vsaj 15 kg novega sala), kjer sem prvi dan, ko sem vstopal na FER rekel, da to pa ni zame. To sem pa malo falil. In sem naredil le toliko, da sem se vpisal na višjo smer. Imel sem probleme, ker šola ni šla. Tako sem se šetal po Ljubljani, zapravljal čas in čakal nek čudež. Ko je bilo tega dovolj, mi je mama rekla, naj grem v program dr. Ruglja, da se malo skupaj spravim.

In sem se oglasil pri njemu. Tokrat sam. Pameten ko hudič, z mislijo “…sej me itak pozna. Bom ziher imel kak privilegij…” In me je sprejel. Kot da sem prvič. Da bom prebral to-pa-to knjigo pa napisal utrnike, pa da mu bom dal 300 DEM na mesec za program (prej je bilo vse brezplačno).

In se mi je sesul svet. “Pa saj me poznate… Od Fani sem. Pa sem bil že tle…Pa saj že vse vem…” In me je spravil na realnost: “Vi ste prišel k meni, ne jaz k vam. Lepo po vrsti, pa bom videl, če vas sploh lahko sprejmem.”

Jaz pa buuu, pa domov. (OK, rekel sem: “..dobro, bom pripravil, pa se oglasim.” Rabil sem kak teden, da sem skapiral, da res lahko kaj delam in zaslužim, da si bom pač plačal program.In sem šel viset na ŠS in se prijel za kako mizo ali omaro (takrat so bile super selitve iz vojašnic, ker je JNA odšla – no zbrcali smo jo, tudi jaz.) ali pa kaj drugega.

Ko sem zaslužil prvih 300 DEM, mi je kapnilo. Preklet butel, si pa gnil, da veš… In sem začel še več delati in manj zabušavati in se svaljkati po študentu. No, in tistih 300 DEM ni nikdar videlo dr. Ruglja, saj sem začel tudi teči in tudi kak izpit sem naredil. S tistim sestankom je naredil dovolj, da sem spet začel malo bolj proaktivno živeti. In se počasi spravil nazaj – brez programa, saj ga itak poznam.

Potem sem spoznal še eno tipico (=sedanjo ženo), ki mi je spremenila življenje. Pa sva skupaj tekla in se spoznavala. Končeval sem prvi faks, ko sem hkrati vpisal drugi, vmes pa še delal po deset ur dnevno. Ko sem končal diplomo na FER, sem rekel “mama, to je zate. Sedaj pa bom študiral zase.” In sem na FOV kranj spoznal, da je tudi študent kaj vreden. Da nisi cifra, številka indeksa, temveč nekaj vredna oseba. Hvala tisti ekipi (Gričar, Hudoklinka (ja, z 9 sem jo naredil), Kljajič, Kovač (prvič sem ga videl šele pri vpisu ocene v indeks), Leskovar (pet minutni izpit), Podlogarjeva & Co. (vaje, Kolinska in to), Rajkovič (mentor za diplomo), Zupančič (Cobol, 9 – v 45 minutah sem naredil vse naloge) – resnično hvala.
Faks je šel mimo, spoznal sem, da hočem biti prodajalec (revija Profesionalna prodaja je bil takrat naš otrok, sedaj je žal ni več) in dobil sem eno fajn ženo.

OK, vmes sem še vedno raje za TV, kot pa na makadamu, vendar se sedaj spreminja. Spet tečeva, še malo, da mule zrastejo, pa bomo vsi še več migali. Delamo itak po deset ur dnevno, pišem tudi, v hribe pa gremo bolj tamale, ker gremo skupaj.

A sem pezdetek? To pa ne. Sem malo prelen, da bi izgubil deset kilc, pa preveč v poslu, da bi poslušal familijo. Vem pa, kaj je potrebno, da se to uredi. Nekateri še tega ne vedo.

Tako, to je moja zgodba o Ruglju. Uspehe vidim še danes. Včasih se srečamo s kakim Rugljevcem (ali otrokom, živjo Tatjana, živjo Šaleharji), včasih izvem preko vez ali vidim na TV, ko pretečejo znani obrazi maraton, ali slišim od mame, ker je v stiku z nekaterimi.

Lepo je bilo prebrati knjigo Urške Krišelj Grubar, ki se je lepo dotaknila dela dr. Ruglja. In videti film. (Na eni sliki sem tudi jaz.) SPomnil sem se vseh tekov na Golovcu ali pa ko sva bila s Tinetom tretja na teku ob žici, pa ko sem bil v Kranju tako izčrpan, da sem se hotel na 15km obrniti in iti nazaj. Ko sem pojedel repo z njive, sem opazil, da sem še enemu sotrpinu rešil muke in sva skupaj tekla do konca – umazana od zemlje okoli ust.
To so lepi trenutki, ki sem jih preživel z mislijo na tistega robatega dohtorja, ki te je skozi očala prebral v dno duše. Prenaša lepo misel in upanje, da bo čimveč ljudi znalo presoditi, kaj jim v težkih trenutkih pomaga, kako naj se rešijo. Upam, da bo znal Andrej Perko prevzeti njegovo delo in ga še nadgraditi.

To je edina naloga dobrega očeta.

Deli z drugimi:
  • Digg
  • del.icio.us
  • Reddit
  • Technorati
  • YahooMyWeb
  • Slashdot
  • Facebook
  • Google
  • LinkedIn
  • Live
  • Print this article!
  • TwitThis

Posted in .


26 Responses

Stay in touch with the conversation, subscribe to the RSS feed for comments on this post.

  1. nika says

    bravo
    z užitkom prebrano
    hvala
    n

  2. Nevenka says

    Velikokrat kaj preberem o dr. Ruglju, tudi gledala sem njegove intervjuje in tudi osupnil me je s svojo skoraj grobo neposrednostjo
    in za moje pojme marsikakšnim ekstremnim mnenjem. A sem človek, ki olupi čebulo. In tudi v življenju sem doživela že toliko, da vem, da stvari spremenijo samo pogledi, ki so popolnoma čisti, brez vsakega sprenevedanja. Vsaka odločitev, ki se je človek drži, je napredek. Brezciljno tavanje in čakanje čudežev te pokoplje. Neiskreni odnosi, ti jemljejo vsako možnost za srečna čustva, kompromisarstvo je zame kot pokopališče lastnega jaza.
    In takrat vem, da ko Rugelj pribije žebljiček direktno na glavico, to naredi tudi zato, da bi zbudil zamegleni, uspavani um, ki pravzaprav rabi hudo provokacijo, da sploh opazi, kje so potrebne spremembe, da lahko najdeš svojo pot.
    Vesela sem, da ti je njegova prisotnost v življenju pomagala, a odločitev in spoznanje, da potrebuješ pomoč je bila tvoja.
    To je tisto prvo, najpomembnejše.
    lp
    Nevenka

  3. Vanja says

    Ja, res te zna videti v dno duše. Me je presenetil, ker sem k njemu na intervju prišla s sliko nekoga, ki ga ne prenešam, s sliko nekoga, ki je šovinist in ozek človek poln predsodkov, od njega pa sem odšla z resničnim navdušenjem nad veličino in modrostjo tega človeka. Ki pač ni povprečen in ga zato javnost in mediji radi sesuvajo, pa mu sami niti do kolen ne sežejo.

  4. Recidivist says

    Si ravno začel z zdravljenjem? Nisem vedel, da morajo po novem predstavitvene spise objavljati po internetu. Ali pa si moral kar Ruglju dati geslo, da objavlja v tvojem imenu.

    Kako so rekli zanj: lastna hvala se pod mizo vala.

  5. bostjan says

    @recidivist: ko bi ti šel čez tako pot, kot sem jo imel jaz, bi drugače govoril…
    Ko enkrat sovražiš pijance tako, da si sposoben ubijati, vedi, da je moralo biti težko.

    Nisem v programu, ker se znam sam “sprogramirati”. Sej so načela zelo enostavna.

    Navdušila me je knjiga, ki mi je obudila prijetne trenutke na tiste čase (medtem, ko je moj foter pretepal drugo ženo, mojo polsestro in njenega brata – zelo veliko nasilja z veliko podlago alkohola, tablet in sovraštva) in sem enkrat hotel nekako oddolžiti za vse.

    Naj ti povem še tole: ko smo se na pogrebu očeta srečali z drugo družino, smo si lahko prvič pogledali v oči. Posredno nas je združilo nasilje, alkohol.

    Začela sta govoriti, kakšne strahote sta preživljala, kar je tudi meni obudilo tiste spomine. Zato sem jih večkrat prekinil, ker nočem več slišati o tem. Sedaj sem z mojo sestro prijatelj, njenim bratom tudi. Pa ne rabita programa.

    Ko/če boš enkrat pijan pod mizo ležal, se spomni na moje besede. Spomni se tudi na tebi ljubo osebo, ki ji takrat najbrž ne bo vseeno. In spomni se, da se poleg lastne hvale res pod mizo valja še kaj drugega.

  6. Recidivist says

    Sem tudi vse to skoz dal, sicer ne bi bil recidivist. A si moral prebrat vse težke 1,,2.,3., poti. Če pa si sposoben pijance pobijat, bi pa reku, da si “zdrav” največ pol leta. Mesija!

    Pa preber http://1tastar.blog.siol.net/2007/10/17/alkoholni-opol/ , da boš vedu, kuko boš recidiviru.

  7. bostjan says

    Pobijat ne, srd in gnev, ki ga čutim ob obešalniku/mehkem nosu/pijancu, pa je še vedno.

    Pri meni je tako, da ne pijem. Mogoče kozarec dobrega vina ob kosilu ali res pol piksne piva, ker se mi itak takoj začne vrteti (sem kot Japonc, ker nimajo enega encima, ki jim presnavlja alkohol.)

    Glej tole: V življenju še nisem spil cele flaše vina obenkrat. Ja, so me zezali, ja, po drugi strani pa sem vedno lahko peljal domov z 0,0 promila. Sej je ne bi mogel, ker sem po enem deci že matast.

    Pa pri tem ostanem.

  8. Recidivist says

    Kaj pa potem tega bedaka hvališ, če se lahko sam obvladaš. Upam, da te ni zdravil odvisnosti od ljubezni kot Sanjo Rozman!

  9. bostjan says

    Če ne bi tega “bedaka” poznal, se ne bi sam znal obvladati. Cigan, ki krade, ne greši, pravijo.

    Sanja Rozman – ja to je zanimiva izkušnja… Kolk pa poznaš zadevo?

  10. Recidivist says

    Po Rugljevo se nihče ne zna obvladati brez njega.

    SR pa poznam še od takrat, ko je bila debelušna zaljubljenka. Zdaj pa je tak strokovnjak, skoraj kot “krušni oče”. Če bi rad nehal seksati, njo vprašaj za nasvet!

    Enkrat sem videl risbe, ki so jih morali njegovi pacienti delati še na Škofljici. Na vseh je JR narisan kot Bog oče, ki izganja hudiča iz uboge raje.

  11. bostjan says

    @Recidivist:

    1. Ja, res je.

    2. Ja, res je.

    3. Ja, res je.

    Keč je samo v tem, da ga “skužiš”. Potem znaš vse. Nevenka zgoraj pa je dobro napisala, zakaj mora biti “poglavar plemena”.

  12. nada says

    Dr.Rugelj je pomagal po svojih najboljših močeh in dobro je to, da so nekateri uspeli zlest iz gnojnice, pa kakor koli to komu sede.Je pa na splošno zelo skop podatek metod dela in rezultati drugih terapevtov danes, ki pomagajo odvisnikom in njihovim svojcem.Tako kot je Metadon potuha, tako je tudi Rugelj občasno falil z metodo.

    Vsekakor pa ti jaz iz vsega srca čestitam, da si imel toliko moči in našel pravo pot do svobode duha in sreče v družini.Velik objemček od neke babice !

  13. Recidivist says

    No prav! Zdaj pa se dokaži! Še ti napiši svoje izkušnje tako kot 1tastar. Najprej lepo do dveh pirov, potem do pol litrčka. Drug dan spet enako in tretji dan tudi, pa še en viski zraven. Četrti in peti dan brez alkohola. Šesti dan pa zgodaj zjutraj nadaljuj z blogom! Opiši svoja takratna hrepenenja!

  14. bostjan says

    Žal ne bo šlo. Ne morem spiti več kot enega piva, ali dva kozarca vina. Pika.

    Tak šport me niti ne zanima…. Saj sem rekel, da ne prenesem (objektivno niti telesno) večjih količin alkohola. Pa ne bi niti o tem.

    Dejva raje tekmovat, koliko kilometrov lahko pretečeš v takem vremenu?

    Ali pa ali lahko tečeš na bližnji hrib, za katerega rabiš po navadi eno uro?

    Ali pa kako zgubiti deset kil v dveh mesecih?

  15. Joško says

    @ recidivist iz teh tvojih postov je razbrati samo tvoje travme, ker najbrž nisi uspel delati programa.
    In zato ti ni treba sesuvat iskreno napisane zgodbe. Take iskrenosti (kar zame pomeni da ima oseba za nazaj vse “pošlihtano”) ne premore veliko ljudi…

  16. bostjan says

    @ Joško: greva pit! Častim flašo…malinovca ali kaj podobnega. :-)

  17. Recidivist says

    Boštjan, kaj ti je naročil krušni oče? Niti enega piva!

    Lavfam ne, ker se mi zdi trapasto. Saj se počasi tudi daleč pride.

    Hujšanje mi pa kar gre. Še lažje kot spiti flašo gina. 25 kg v po leta, brez lavfanja.

    Programa mi pa Rugelj ni dovolil delati, ker je rekel, da takih hohštaplerjev on ne zdravi. Ne prenese, da kdo glih toliko ali pa še več ve kot on.

    Zato bratci pime ga, dok ne puk’ne zora!

  18. Fani says

    Boštjan! Nisem mislila komentirati, pa bom, ker to o čemer pišeš, je bilo za nas velikega pomena v življenju.Zanimivo je tvoje videnje zgodbe o tvojem krušnem očetu dr. Ruglju. In komentarji nanj. Bila je ena sama srhljivka, ki se je nadaljevala potem še Anici, tvoji polsestri in Boštjanu. Vesela sem, da tako vidiš stvari. Partnerja alkoholika vse lažje “odpišeš”, kot pa če bi bil tvoj otrok alkoholik. Tega sem se vseskozi bala. Kdor tega ne doživi, ne more vedeti kako je. Hvala Bogu, splačalo se je in ponosna sem nate in nase, da smo to zmogli. Marsikdo tega žal ne zmore, kot tega ni zmogel tvoj biološki oče. Pri zavoženem življenju žal tudi ni lahkih rešitev. Pa to ni samohvala, saj nekateri ljudje preprosto znajo tako živeti. Pri nas se je zgodila usodna napaka, ki sem jo morala poravljati, kot sem vedela in znala. “Ko učenec išče, vedno najde pravega učitelja”… Glede samega zdravljenja pri dr. Ruglju pa bi ponazorila le naslednje: vsaka tableta ima tudi stranske učinke… Mi smo poskušali pri dr. Ruglju vzeti predvsem tisto kar je obrnjeno v življenje. Program smo sprobali in deluje. Zato sem vesela vseh svojih in tvojih uspehov. Predvsem pa tega, da rasteš naprej, da se trudiš za svojo družino, da tečete in poskušate kar se da zdravo živeti. Vsak pač odloča o svojem življenju, kakor ve in zna. Kar je za enega dobro, lahko za drugega ni. Za tiste davne čase (20 let nazaj!) je bil dr . Rugelj vizionar in je še vizionar, da mu ni para. Vsako stvar pa vidi vsak na svoj način in samo kar želi videti. Pa srečno vsem. Saj veš, da vam vse dobro želim. M

  19. bostjan says

    Hvala, mama Fani.

    (To je namreč moja mama).

  20. davidpelko says

    Bravo. Izredno zanimivo in zelo poučno branje. Veliko uspehov in sreče še naprej.

  21. BERTOLINO says

    Bravo Zrimšek!

    jaz sem bil pri dr.Hebru v Dravogradu,a sem bil parkrat tudi pri Ruglju.

    Včasih sem kaj tudi napisal za časopise.
    Sedaj že kar dolgo ne.

    Tvoje pisanje mi je bilo všeč.

    še,veliko sreče in volje na dolgi poti-
    Bernard Krajnc velenje

  22. Sašo says

    Zdravo Boštjan!

    Najprej me je pritegnil naslov… potem pa sem prebral zelo zanimiv in pester življenjepis. Vse pohvale!

    Borba! Ja življenje je ena sama borba, vsi imamo priložnosti le pristopi so drugačni; tisti ki joče in čaka da mu bo denar in uspeh padel na glavo bo po vsej verjetnosti čakal do svoje smrti.
    Sami smo odgovorni za svoje življenje in sami izbiramo poti.
    Na poti je veliko vzponov in padcev, kar je normalno (to vejo vsi ki so šli kdaj v hribe ;) ), glavno je da strmiš in hodiš proti vrhu, da se ne predaš.

    Boštjan, se vidi da si borec in da premikaš gore če je treba :)

    LP, Sašo

  23. bostjan says

    Hvala vsem, ki ste prebrali in rtazumeli mojo in Rugljevo pot.

    @Sašo: Da je življenje borba me je učila mama, vendar jaz pravim drugače: delaj tisto, za kar si poklican, da uživaš, pa buo uspeh prišel za teboj. Mama se “bori” dnevno še vedno (kot tudi veliko drugih), jaz se prepuščam… Je pa res, da so vedno vzponi in padci od katerih se moraš kaj naučiti. Če se ne, potem se boriš z mlini na veter. Če se naučiš, sprejmeš, si boljši.

    Osebno vrha niti nimam…. Zakaj… Ker če iščeš nek cilj, boš ostal prazen, ko ga dosežeš (Nejc Zaplotnik), tako da mojo pot stalno prilagajam, da:

    * uživam vsak trenutek življenja (kot klošar, vendar ga želim pozitvno izkoristiti tudi s tem,d a mi kaj ostane za naprej),
    * delam, kar me veseli, četudi nimam bajne plače (na MORS bi imel gotovo trikrat višjo),
    * za denar sem pripravljen toliko in toliko investirati (časa, sebe),
    * družina je kar na vrhu (vsi direktorji in poslovni partnerji se enostavneje menjajo),,
    * vsak izziv sprejmi za boljšo rast.

    Nikakor pa ne čakaj na en cilj (torej “varčujem, da bom enkrat imel”, ” ko bom imel avto xY, potem pa bom…”. Saj ne rečem, da nimam ciljev, vendar se mi hitro spreminjajo.

    Lepo se imejte (radi) v letu 2009!

Continuing the Discussion

  1. V nič devati ali se hvaliti? linked to this post on 25.11.07

    [...] sem šel na FOV Kranj, (poleg seveda delal in tekel in nevemkajše) sem šele spoznal, da se tam ustvarja (pri nekaterih profesorjih) tudi vrednost človeka, [...]

  2. Alkoholni zakon – Kar sm rjku, sm rjku... linked to this post on 30.7.09

    [...] si na novo tukaj, se le prijavi na moj RSS vir. Hvala za obisk! Kot veste nisem ravno pristaš alkohola. Nekako me [...]



Some HTML is OK

or, reply to this post via trackback.