Našel sem en zanimiv blog tlele.
Kakšne fotke. Mo2dra ima smisel, ful.
Sam mal otožno se mi zdi vse skupaj. Sej smo vsi enkrat na tleh. Pa gremo spat, pa je pol boljše.
Deklica išče nekaj, kar ji nihče ne more dati. Stalen proces iskanja “nekih stvari” v sebi, drugih, na splošno. V zvezi je enostavneje: odgovornost, prilagajanje (stalno), “ful gas” z otroci, kaj pa vem…
Včasih sem se ukvarjal sam s sabo in globokimi odnosi in ne vem kaj še vsem.. Zgodilo se je, da je šlo kako leto mimo, pa nisem opazil, da bi kaj bil drugačen, se spremenil, zrasel.
Sedaj gledam “malo čez rob”. Pomeni, da me ne zanima, kaj je bilo, ker za naprej itak ni časa razmišljati (otroci, posel, prijatelji, žlahta, ostalo)… Za danes živim.
Spremenil sem se, ko se je Saša meni opravičila, pa sem bil sam “kriv”. To je bila največja sprememba.
Mam prijateljico, ki ima podobne problem. Iskanje. Večno. Pa nezadovoljstvo. Pa sem ji rekel, da mogoče v taki zvezi ni enega člena dopolnjujočega, ampka sta dva enaka, podobno razmišljajoča.
Vedno mora “en biti šef”, drugi pa mora vedeti, da “to ni res”.
Mogoče se tudi motim.
Boštjan;
Sem, kar malo presenečena; vseeno, hvala..ampak ti moram reči, da iskanja; so in vedno bodo prisotna; povsod. Mogoče se malo “razlikujejo” naša iskanja; od recimo; tvojih. Vsaj po krajih; mestih..
Skupno je verjetno ta, da vsi želimo pripadati.
Recimo temu, da jaz vem; kako to izgleda “viseti” čez rob ali pa hoditi po robu…
Poanta je, da se tega naveličaš; in prej,kot to počenjaš; na vse to ne gledaš tako…
potem pa “razpucavaš” sam s seboj-)…
Tudi tvoj blog je zanimiv..Želim ti še naprej uspešno pisanje..