Kar sm rjku, sm rjku…

Včasih je bilo človeško življenje res malo vredno. Nisem niti vedel, da so na Soški fronti uprizorili boje, kjer je umrlo po nekaj tisoč ljudi v enem dnevu.. Žalostno.
Pa ne bi zdaj o tem…

Koliko je vreden človek, ki ga poznaš, s katerim delaš?
“Neprecenljiv je….” porečete. Jaaa, samo ne bi sedaj o takih retoričnih superlativih.

Ko odkrivam, da sem v petih letih zrasel predvsem na osebnem področju, vedno bolj cenim ljudi, ki me obkrožajo, s katerimi skupaj teptamo zemljo. Pa še vedno ni dovolj. Ne v denarju, temveč v komunikaciji.

Koliko je enih spominov, vzorcev, navad v ljudeh, ki ga oblikujejo. S seboj nosimo eno tako veliko malho iz mladosti, kjer se skriva marsikaj in postaja vedno polna. Potlačimo slabo, povzdignemo bolje. (Priznati si moramo tudi “slabi del”, drugače ni v redu).

Človek ne more rasti, če nima “uteži”, merjenja, primerjanja. Zato se “vrednost” določenega človeka dviga v sozvočju z drugimi. Kot ena taka entropija, ki samo raste.

Če si sam, se ne moreš niti pošteno oklofutati, niti lepo pobožati.

Zadnjič smo z Milanom in Silvo debatirali o sposobnostih:
“Ko človek začne službo, se mu ocenjuje IQ – inteligenčni kvocient, ko napreduje, pa ima vedno večjo vlogo EQ – čustvena inteligenca.”

Človek se mora največ sam ceniti. Samozavedati. Z vsem gnevom, veseljem, skrivnostmi vred. Klinc, vsi smo lahko klošarji ali predsedniki države. Razlika je le v odnosu.

Oh, kako imam rad tele ljudi, ki me obkrožajo…