Mah, toliko se dogaja, pa itak se vedno znova naveličam stvari. Takšnih in drugačnih. Razen žene in pa familije. Ta je vedno zanimiva!!!

Torej, danes praznujem. Prišel sem v leta, ko se lahko že oziraš nazaj in se vprašaš, ali so do sedaj kaj naredil? Ali gre nekako vse po načrtih? Ali imaš kaj pokazati? Pravijo, da mora pravi moški v življenju narediti tri stvari:

1. Zaploditi sina (- ali štejejo tudi dve odlični hčeri?)

2. Napisati knjigo (-dve diplomi imam, je to OK? Nikjer ne piše, da bi morala biti knjiga leposlovje ali poezija.)

3. Posaditi drevo – evo, to me še čaka!

Nihče mi ni povedal, da se načrti stalno spreminjajo. Drugače pa sem nekaj načrtov res naredil, ja. In nihče ni povedal, da so po faksu najbolj ziher stalnica položnice, davki, akontacije in drugi stroški, za katere moraš napeti kako mišico več, kot si mislil. Pa nič zato. Imamo lepo hiško, ki postaja še lepša (dobro, malce je še v lasti banke), dva rabljena avtomobila, nekaj cun, veliko mojih tehničnih igračk, predvsem pa delo, službo, da lahko vse to plačuješ.

Pa se človek vpraša, kako pa naprej?
“V istem ritmu, z zanosom in po pameti.”

Prav nič mi ne fali. Mogoče da obrnemo več soldov, da bomo lažje plačali tistim, katerim pač moramo, pa kako uro več za svoje bližnje. Nič ne rabim. Vse je OK.
Ko človek pride v leta, ko lahko v mislih res povzame že kar nekaj prizorov iz mladosti, odraščanja, šolanja in potem prvih služb, ceni popolnoma druge stvari.

Hja, staramo se.

Če ne bi imel vedno novih izzivov, ne bi bil jaz. Če ne bi imel idej, bi že zdavno zaprl štacuno. Tako pa mi ostajajo vedno spreminjajoči načrti, ki jih je potrebno narediti in ki naj bi naredili življenje še lepše. Ob takih dneh pridejo v glavo očitajoče misli, saj niti ne vem, koliko sem sploh star. Vedno znova se mi to zgodi.

Ne maram rojstnih dni. Rad imam življenje, ki ga praznujem vsak dan.

Pod tem imenom smatram ljudi, ki želijo nekaj biti, pa niso pripravljeni investirati v to.

Tudi sam sem bil vanabi. Med fakulteto sem se iskal, kaj bi sploh počel v življenju. Imel sem tudi vizitke, na katerih je “pisalo Boštjan Zrimšek, dreamer”.

Sanjač.

Želel sem pač poskusiti vse. Sanjaril sem o visokih ciljih, “sajnitinevemkakšnih”.

Vendar sem na to obdobje zelo ponosen, saj sem izvedel eno zlato pravilo:

“V kolikor želiš imeti več, moraš tudi več investirati (časa, denarja, energije)!”

Enostavno!

• Če želiš imeti več denarja, moraš izstaviti več računov.
• Če želiš narediti več, moraš več delati.
• Če želiš biti na več mestih, moraš biti več časa zdoma.

Dobro, nekateri tvegajo več ali pa izkoristijo umetno ustvarjeno priložnost (imajo očeta, botra, politiko,..). Dolgoročno imetje pa je odvisno le od zgoraj napisanega pravila.

Pred kratkim sem srečal mladega predsednika uprave, ki je bil prekomerno debel na mestih, ki niso naravno debeli za tako telo in je trzal, mežikal…

Drugič spet vidim, da je kolega vedno na poti in ga ni doma, kaj šele, da bi si ustvaril družino.

Tretjič je ena gospa, ki je že dvakrat poročena, sproti pozabljala, kaj sem povedal, saj je enostavno preobremenjena.

Četrtič…. (ali ste med njimi?)

No, in dandanes opažam, da so vsi ti cilji nekam pomaknjeni proč. Po eni strani imam najboljšo službo (no, če bi se losal direktorstva in samo akcije delal, bi bilo še boljše) na svetu, cenim, da končam službo ob treh (OK, ko je treba, se potegne, saj npr. že cel vikend printamo nekaj), da imam čudovito familijo in kako uro prostega časa, da sem z njimi. Denarja pa ravno toliko, da bom kmalu en cel mesec preživel nad magično ničlo (če ne bo kake investicije okoli novega leta).

No, pa da se vrnem ned vanabije…

Opažam, da poznam nekaj ljudi (sedaj bo nekaterim začelo bolje biti srce), ki bi radi nekaj bili… Po eni strani imajo veliko želja, vendar usmerjajo energijo v iskanje in kroženje po svetu. Namesto, da bi se zapičili v neko stvar (ni važno, kakšno) in garali v tem.

Bili najboljši.

Napotek: ostanite sanjači, iščite izzive, vendar investirajte energijo v pravo, predvsem pa eno samo stvar. Do konca.

Ali sam postajam najboljši?

Menim, da res. Vsaj poskušam.

Zadal sem si biti foter, mož, ki se ne loči že po osmih letih od svoje žene, trezen, delaven in uspešen na svojem področju.

Je pa vsak dan posebej izziv. In se ga vsakega posebej veselim.

Tukaj še ni niti MIP-a, Mure, Steklarske nove, in drugih firm, ki bodo odšle letos v franže…

Država pe je naredila naslednje:

• še bolj so promptni pri izterjavi davkov, – rok je 8 dni, potem izvršba,
• državne firme obveščajo dobavitelje, da bodo podaljšale roke plačil na 60 ali več dni, – kar tako…

Mediji pa nam strežejo poroke/afere enih ljudi, ki se mastijo s proračunskim denarjem in se gredo male bogece…

Kruha in iger, kajne? Ljudstvo bo do novega leta ziher še ene parkrat vstalo v punt…

Rabim pa kako uro na PCju, ker še ne znam še bolj izpostaviti npr. zelene barve. Vsakršna pomoč dobrodošla.

Tudi jaz.

Zato imam pri sebi ali pa zelo blizu “plonkec”, ki mi pomaga pri spominjanju najpomembnejšega datuma zadnjih enajst let, to je datuma najine poroke. Na poročnem prstanu (ki trenutno ne vem, kje ga imam), imam zapisan datum, ko sva rekla “DA” in si obljubila tudi vse ostalo…

Vmes se je marsikaj zgodilo… Nekje na blogu sem tudi že opisal. Glede obletnic pa je bila najprej omenjena sedma.

Pri sedmih letih poroke so nama rekli, da se pojavijo prvi večji problemi. Pa nisva vedela, katero je sedmo leto: od trenutka ko se poročiš in se šteje prvo leto ali od prve obletnice poroke in naprej. Dve leti sva torej “čakala”, kdaj bodo problemi, pa nič…. Šlatava se še vedno, lupčkava in objemava tudi. Zatorej gremo naprej.

Pred skoraj letom sva imela obletnico, že enajsto. (To je že tri leta več, kot sta bila moja starša oženjena.)

“Sedaj pa bo treba kej narest”, mi je govoril poročni prstan, ko sem ga komaj prejšnjič našel (sedaj spet ne vem, kje je).

Kaj torej kupiti gospe (= eni fejst babi), s katero si deliva čisto vse: od hiše, otrok, dobrih in slabih trenutkov, kreditov in dolgov, fešt in raznih menjav vremena in s tem tudi bioritma, komunikacijskih problemov..?

Tiste dni sem se motal okoli enega tipčka, za katerega sem izvedel, da izdeluje prstane. Po naročilu. In se povabiva enkrat pogledat, kaj zna. Ker sem navajen lokalnega “povprečja”, sem mislil, da bo to za dva prstana več, kot so jih imeli v predstečajni Zlatarni Celje, ko sva iskala prstane pred tolikimi leti. nič od tega…

Tipson izdeluje super prstane! Ker se je vmes poročil, pridelal svoj naraščaj, je postal še boljši – ziher. Ko sem gledal umetnine, ki jih deli z drugimi… da padeš dol. Sredi Cerknice, pa tak umetnik.

Pa sem naročil prstan… In kako to izgleda? Malce smo se pogovarjali, da je Peter (ostale podatke imate tukaj) spoznal, kako razmišljava, kaj ceniva. Pa smo takoj prišli k eni orto rešitvi – rdečemu zlatu. (OK, meni to izgleda kot baker, vendar ni). In potem malce okraskov, ki so ročno narejeni… in za konec še to, da prstan sploh ni glanc, temveč ima lepo vidno strukturo brušenja.

Kot da bi resnično v prstan ujel najino enajstletno zgodbo…

Ma ne moreš verjeti, da se lahko kdo tako potrudi. Po eni strani prstan ponazarja otroško lahnost, po drugi pa resnost, ki sva si jo skozi skupno življenje izoblikovala v teh letih. (Skoraj bi še zase naročil prstan, samo kaj ko bi vse izgubil…)

Nekaj več slikic ima tudi na svojem blogu, največ vredno pa je, da ga obiščete in se dogovorite za unikaten prstan kar sami. Telefonska številka, na katero se oglaša je 041502016 (Peter Dragolič).

http://www.u2.com/news/title/magnificent-in-zagreb

Naj dodam še naslednje: vsak dan nekje ob petih imamo doma “mašo”, kjer preposlušamo tanov CD – kul pesmi, res. Posebno, ko se spomniš na “šov”, kjer so bile odpete.

Drugače pa je kratko poročilo tle:

http://zrimsek.si/blog/u2-zagreb-10-8-2009/

Avtobus Avtopromet Gorica in navijači U2 - še v civilu

Popotovanje se je začelo, ko sva s Sašo zjutraj odpeketala proti levemu robu naše državice, kjer smo se z avtobusom bivšega Avtoprometa Gorica odpeljali na desno-spodnjo stran naše Slovenije in naprej proti Zagrebu v “Lijepu našu”. Seveda smo se na avtocesti prehitevali z drugimi poskusi mobilizacije našega akustično izobraženega prebivalstva v podobnih avtobusih in s podobnimi pesmimi v njih.

Dve fenici (A jih kdo mogoče pozna?)

Seveda so Darsovci pripravili nekaj logističnih izzivov (najprej pred Postojno, potem Ljubljana Vič), ki jih je naš vrli šofer Aleš odlično izpeljal. Pa še to: takega šoferja pa še ne: naš šofer Aleš nam je pripravil posebno kompilacijo, ki je bila res odliiiična: od starih pesmi, preko najnovejših (katerih esedila smo se učili še na avtobusu) do hitov, ki so nas dvignili pred Zagrebom… Zakon!!! Hvala za to!

Saobraćajni haos u Zagrebu ali "Vratio se Šime..."

Hja, prva kritika je priletela takoj na velesejmu, kjer smo se sparkirali.  nikjer niti enega organizatorja, osebe, ki bi znala mahati z rokami v smeri, kjer bi bili organizirani prevozi vseh vrst (taksiji, kombiji, avtobusi, rikše, vozovi, konji, karkoli – včeraj bi vsi lepo služili). Zato smo odmeketali v čredi proti tramvaj postaji, kjer so se redno-progaški tramvaji zarivali v gnešo, ki ji ni bilo konca. Manjši logistični premik na drugo stran avtobusne postaje (ker se vedno, ampak vedno na začetku zabarikadira kak pacient s kakim ruzakom in ne psusti ljudi naprej) in hopla na prvi tramvaj. Pazi: prvi tramvaj!!!

Heavy metalci imajo radi U2

Ko smo se, zloženi kot sardine (Hrvatje imajo namreč dobro tradicijo pakiranja rib) počasi odmajali proti Maksimirju, so že začele padati smešnice in šale na račun te izkušnje.”Na, daš totih 120 eurotov pa dobiš koncert, savno, spoznavanje ljudi, vse…” je rekel en Štajerec. Avtobus pa v smeh, ker smo bili itak sami “domači”.

oder 360° je bil višji od stadiona

Tisti liter vode, oziroma znoja, ki sem ga prelil v samem avtobusu smo nadoknadili šele v vrsti pred stadionom. Hopla čez ograjo (saj veste: pacienti z ruzaki) in smo bili cca. 100 ljudi bližje cilju. Naša inšpektorica Jana je prejela občutljive informacije o tem, kam se splača vmestiti, tako da smo se vsi pripravili na to, da pridemo v ožji krog, finale.

Okrepčilo pred skakanjem

In res, ko so odprli ograje, se je pobesnela množica v skorajšnji tišini prebijala do šlatajočih varnostnikov (bili so ZELOOO prijazni, res), vrat, notranjih prostorov, na stadion, proti ograji… opa: finta – v krog se je šlo bolj desno, torej gremo tja. Druga kontrola, šlatanje in .. SMO V FINALNEM KROGU!!!” Jeee. Kje so pa drugi? Ker nas je bilo deset slovenaca, so se eni zataknili na kapiji in se kasneje pridružili. Spoznal sem tehnike osvajanja prostora s pomočjo kakih dekic, ruzakov in predvsem vsedenih kipov, ki se ne premikajo več. Vsaj ne do začetka koncerta. Le tako si lahko priboril tistih 50x50cm življenjskega prostora, kjer si izvajal avdio in vizualne učinke.

Prišla je prva predskupina… nankar ji ne vj’m imj’na. (Taprvi pa bodo morali še malce povaditi. Več šundra bi naredila Siddharta – ziher.)

Snow patrol so nas dodobra ugreli, res dobra muska. (Filmček sledi).

In potem so prišli na oder. Štirje “dediji”, ki so dvignili cel stadion na noge, takoj! Zakon. (Moj prvi filmček je bil zaradi moje treme tako zmahan in zvokovno predoziran, da ga ne bom niti objavil.)

Od sedaj naprej pa ne bom več nakladal, saj naj govorijo fotke in filmčki.

Fantje so zakon, vsak akord dobro odšpilan, vsak boben udarjen, žica odbrenkana – kot na prvem posnetku… In ravno prav improvizacije, da je bila vsaka pesem izjemna. Neponovljiva in izvedena samo za nas – teh 70.000 ljudi, ki so neizmerno uživali.

Ultraviolet

Oder je bil res 360°, saj so fantje nekaj pesmi odigrali “na drugo stran”, kar so gledalci bučno pozdravili.

Bono v akciji

In nenazadnje si poglejte, kdo je se najbolj drl, skakal, žvižgal…

Zaključna fotka U2 fenov iz Wajdoušne in Cjrknce

Ajaa, filmčki pa so na voljo tukaj.

Ajaaaa in nenazadnje: to je bila moja najboljša rojstnodnevna zabava. Hvala Egon, Alenka, vsi Stoparji in drugi “sofinancerji”.

Stopnice do mansarde

Pa sem se spomnil, da imam tle spletno stran, kjer bom povabil vse zainteresirane, da podajo svoje predloge ureditve mansarde. Mogoče pa je to komu priložnost, da se pokaže….

No, situacija je naslednja:

po prekrivanju strehe smo pridobili nekaj metrov več stojne višine z novimi frčadami. Streha je iz pločevine, okna so narejena po naročilu (tista ozka, na prednjem koncu hiše, zadaj se odpira samo eno krilo, okna so standardna).

Radi bi imeli odprto mansardno stanovanje, moderno opremljeno. Trenutno se počasi odpravljam podreti “kocko”, kjer so vhodna vrata na podstrešje, saj smo jih premaknili nižje na stopnice. Tako bomo pridobili večji prostor, saj bodo stopnice odprte, pa še okno moramo menjati na zadnji steni.

Nekatere fotke so spravljene skupaj s programom Autostitch (program je super, samo fotograf včasih narobe osvetlitev nastavi, pa je potem črna fotka). Namenjene so bolj za ogled situacije in niso remek delo.

Prostor bo najbrž razdeljen na samo tri prostore:

• Zadaj v dve spalnici
• v sredini, kjer so vodne napeljave, bo kopalnica
• spredaj bosta manjša kuhinja in dnevna soba.

Aha, kje pa je sedaj “zadaj”?

Zadnji prostori (dve spalnici)

V tem predelu bosta dve spalnici, ločeni po sredini (dve okni na eno in dve na drugo stran). podobno imamo spodaj.

Na levi bo kopalnica, vse iz gips plošč. Na sliki spodaj se vodo pogled iz “spalnice proti prednjemu delu, kjer bo najprej na desni kopalnica, za njo kuhinja in za vhodno “kocko” (ki se bo podrla), manjša dnevna soba. Aja, to je seveda predlog postavitve, sem odprt za (sprejemljive) ideje.

Pogled iz "spalnice" na vhod

Nazadnje še pogled proti sprednjemu delu, kjer se vidi “dnevna soba (slika spodaj).

"dnevna soba"

Spodja pa je še celotna panorama prostora, kjer se vidi vse skupaj, resda s temnimi lisami, saj na podstrešju sedaj straši. (Vsi, ki verjamete v duhove, poglejte pozorno spodnjo sliko… predvsem tam, kjer so cegli…se zelo dobro vidi….uuuuuuuUUUuuu…)

Celotna panorama

In nazadnje še dve slikici iz načrtov, da si tehnično lahko kaj bolje predstavljate:

stranski ris

Tloris

Tako, sedaj pa še nekaj podatkov:

• želimo imeti odprto stanovanje, modernejšega izgleda,
• stanovanje naj bo primerno za štiričlansko družino,
• hiša je vrstna, to je v drugem nadstropju,
• barve imamo raje bolj svetle, (jaz najraje bele stene, da se lahko fleke od komarjev lažje zbriše),
• veliko bo lesa, natur, stopnice bodo ziher kromirane,
• pohištvo bo najbrž veliko narejeno po meri, saj bi radi izkoristili prostore pod streho.

Sem pa poslal link do tega prispevka že na spletno stran Arhitekt svetuje, in me prav zanima, kaj bodo poslali tudi sami. Vse prejete rešitve bodo objavljene tudi na tem blogu, z linki avtorjev.

Pred morjem sem si formatiral kartico, če bo delovanje telefona mogoče s tem kaj hitrejše, vendar brez uspeha. Seveda sem pri tem naključno zbrisal še nekaj programov, med njimi Nokia Sports Tracker, ki ti preko GPSja kaže pot treninga in druge podatke, s čimer sem nadomestil prejšnjo rešitev Nike +Ipod, ki je slabša od te.

Torej, kako do programa Nokia Sports Tracker?
Seveda greš najprej pogledati na spletno stran Nokie ali pa poguglaš za program (seveda vse preko telefona in tistega majčkenega displeja na njem). Aha, link je takoj viden in pričakuješ za telefone optimirano stran, kar seveda ni. Potem končno najdeš link za download… ki pa ne deluje. Po ziher petkratnem poskušanju nisem mogel presneti programa z uradne spletne strani Sport Trackerja. Sploh ne razumem, kako lahko Nokia ni pripravila mobilne stran (ali pa mi ni znana) s to aplikacijo.

Seveda sem poskusil preko vseh internih možnosti nalaganja aplikacij preko njihovih katalogov in spletne trgovine Ovi… Vendar v teh štacunah še niso slišali za lastno aplikacijo.

Pred večjim posegom poskušam še iskati z google search po mojem telefonu, vendar mi poda spet samo neke zanamke, ki ne delujejo.
Kartica je seveda lepo prazna, zato ne morem ogledati, ali se kje skriva kak .sisx fajl, ki bi ga dvokliknil…

Kaj sedaj?
Link najbrž deluje na računalnikih ali drugih brskalnikih, kar pa bi bilo seveda še bolj dolgotrajno početje. Poskusim poguglat še po imenu fajla .sis, da mi pokaže kak link s shareware ali celo piratske strani (program je itak Free). Brez uspeha, saj so me edine dve strani, ki so sličile na možne strani z direktnim linkom, peljale na Nokiino stran. Šit.

Aha, ideja: pokličem sodelavko, naj mi zdownloada program in ga mi pošlje na email in si ga bom tako naložil kot priponko. Super ideja! Katarina se obrne, email prileti, jaz pa …. Ugotavljam, da živim v kameni dobi e-poslovanja. V šihtu imamo eno rešitev iz Paleozoika, kjer na interni exchange server dostopaš preko mobilne strani (mislim, da se imenuje OMA (Online Mobile Access) ali nekaj takega), ki pa je zelo omejena.. Prikazuje le tekst in seveda ne omogoča nalaganja priponk. Super! Za vsak primer se logiram še v OWA načinu (najbrž Online Windows access – vse je za MS Exchange), kjer komaj prilezem do sporočila in evo,… s klikom samo še naložim…. japajade. Telefon mi javi, da je „sumljiva priponka in da je ne pusti pogledati. Naj pa kliknem desno tipko in si naložim na lokalni disk…“ In kako naj, preklemano kliknem desno tipko na telefonu Nokia N79?

Torej, spet nič. Zaključim obe zgodbi z internimi emaili, saj bentim že odkar imamo to rešitev na voljo. Aha, še ena finta: imam program Emoze, ki se sinhronizira s serverjem doma (preko OWA ali OMA in seveda vseh ostalih POP in IMAP rešitev – super stvar)) in naloži emaile. Uh, super! Ajde, gremo probat. Ker si nisem že par dni naložil emailov preko Emoze, mi je to pokurilo ziher kak MB prostora (upotevajoč vse „pomembne“ (beri: Urgent, important,..) email smeti, ki jih na žalost nisem sfiltriral prej z računa). Seveda po hrvaških cenah prenosa podatkov.

Končno pridem do želenega sporočila, tudi priponka se lepo vidi in klik… Sporočilo: „Limit on Free Emoze account is 100kB, please upgrade…“ „Kje je kartica, daj mi Mastercard…“ je bila prva misel, potem sem si rekel, da ziher obstaja še tretja, pardon enajsta ali dvanajsta možnost (naj povem, da zna biti resnično vreden nakup, saj razmšljam, da bi si uredil pravi dostop do epošte, kot na BlackBerry-ju).

Medtem sem bil ves čas polprisoten pri redni jutranji kavici z ženo, opotekal se po obali, med klikanjem po telefonu in odgovarjal na vsa vprašanja z „A?..“.

Pol ure, pa še vedno nimam programa na telefonu…
In se javim (preko emaila na OMA) sodelavki, da naj mi preimenuje datoteko v .txt fajl, ki bi ga mogoče prej omenjena OWA spustila naprej. „Mah, kaj ‘čem čakat..“ in sem si pomagal sam.

Od nalaganj sem bil še slabih pet minut…. pa tega še nisem vedel…
Pred tem mi je šinilo v glavo, da bi znal imeti Gmail kak problem manj pri nalaganju prilog. Juhuhu, in sem že hitel posredovati sporočilo na moj Gmail račun. In res, priloga je bila vidna, klik nanjo pa seveda še ni spustil vzdiha zadoščenja, saj aplikacija samo pokaže ime fajla, naloži ga pa ne.

V zadnji minuti podaljška sem ves prešvican presvičal izgled gmail spletne strani v navaden izgled (ne mobilni), in mi je potem po krajšem božanju tipk res uspelo priti do fajla, in ga NALOŽITI na svoj telefon. Majka!

Rezime:
Za instalacijo moraš narediti naslednji redosled: naložiti na email -> preusmeriti na Gmail račun -> preklopiti v navaden pogled Gmaila -> naložiti priponko na svoj telefon.

• porabljen čas: vsaj pol ure in petnajst minut podaljška,
• porabljen promet: me še čaka presenečenje z naslednjo položnico Mobitela,
• porabljeni živci: mah niti ne toliko, saj se počutim zmagovalca – skoraj kot mali heker v prvem razredu šole hekanja

In za konec: opazil sem, da je aplikacija Nokia Sports Tracker že ždela nekje v telefonu, saj sem pri instaliranju moral povoziti samo kak link do nje…

Mogoče ne bi več delovala (ali pač), zato me ni tako pogrelo.

Bemo, če to ni res…