Enkrat moram to povedati… Dobesedno imeti javno spoved…
Moje prvo “resno” srečanje s cerkvijo je bilo še v osnovni šoli, ko smo štirje prijatelji pripravljali nepozabne žure in to …v cerkniškem farovžu. Konec koncev smo bili taka konkurenca organizatorjem tapravih žurov, da so nas enkrat za pustni ples prijavili (oseba je že pokojna, mir z njo) na policijo, saj smo imeli žur (kolikor toliko brez alkohola) ravno takrat, ko je Agropop nastopal v Dolenji vasi.
Aja, cerkev, vera, jaslice, pirhi pa to.
Torej – če sem bil v farovžu didžej, sem moral imeti posluh tudi za križ, ki je bil obešen v dvorani in vse pritikline, povezane s tem…
Pejmo še leta nazaj. Leta nazaj torej je bilo moje edino srečanje s cerkvijo pri maši ob božiču, ko me je stara mama skrivaj peljala pogledati jaslice v starotrško cerkev… Mama je bila hkrati pri Udbi ovadena, da uči svojega otroka grdih stvari – prijavil jo je lastni mož.
Meni so se jaslice takrat zdele prav lepe.
Seveda sem pred “javnim” pojavljanjem v farovžu moral sprejeti tudi pomisleke mame, ki je delala v javni upravi in so jo seveda tudi preverjali. Torej, enkrat končno se je odločila “Mah, ti kar pojdi v farovž, jaz samo upam, da mi ne bodo težili v službi..” In to je bilo nekje v osemdesetih letih!
In sem šel.
Potem pa je sledilo lepo: srečanje mladih, pa izlet na morje (Ankaran), pa pomoč pri organizaciji tabora na Uskovnici, pa spet v farovžu ples, pa novoletna srečanja, pa vedno več sodelovanj pri mašah (npr. tudi tako, da sem pomagal snemati mašo na kasete, ki smo jih potem dajali obnemoglim, ki niso mogli k maši).
Same dobre stvari.
In potem je prišla vojska. Jaz sem se odločil, da pred tem opravim vse zakramente, ki sem jih kot sin komunista bil zapovedano prikrajšan – torej obhajilo in birmo. In se je enih pet podobnih, že odraslejših srečalo pri maši, kjer smo imeli skupno obhajilo in birmo.
Torej sem po “hitrem postopku” sprejel tudi obrazce in tiste druge reči, ki spremljajo vero. Vendar nikoli nisem sprejel teh stvari, kot čisto za moje. Jih pač ne razumem, kot ne razumem birokracije.
In sem rastel. Opazil sem, da je bil naš župnik Jože nekako moj drugi oče (pa ne samo meni), saj je imel moj biološki preveč dela z rjavimi in zelenimi prijateljicami.
In sem spoznaval, da druženje, lepa pesem in pomoč resnično ločujeta dobro od slabega. Kar je bilo čisto dovolj, da sem znal med puberteto najti pot brez alkohola, cigaret, da ne rečem mamil. Predvsem zaradi našega župnika in njegovih skoraj neopaznih “usmerjanj”, prilagajanj mladih duš, ki se iščejo.
Ker imam seveda svojo glavo, sem začel spoznavati tudi druge vere. Bil sem na poroki pri protestantskem obredu, pravoslavnem pogrebu in tako naprej.
In sem spoznal tudi, da ravno katoliška vera dela največ na negativnih občutkih, kot so krivda, obžalovanje, žalost, odpustki…
Tukaj pa se moje življenje ločuje od birokracije in aparata. Menim, da imamo premalo časa in preveč negativnosti že v obstoječem življenju, da bi se moral ravno v nedeljo, ko res nimaš med tednom časa za svojo družino, vzeti eno uro, da ti nekdo pere možgane, da grešiš, da se moraš pokoriti in podobno… Ne morem. Pač ne morem.
Nam je sveta maša, da se zjutraj pocrkljamo v postelji, da gremo potem ven skupaj, da se pogovorimo in da izvem, kaj vse sem med tednom zgrešil, ker nisem imel časa, da bi tamale poslušal.
Torej, da bo cerkev postala novodobna, ima kar nekaj izzivov. Gotovo pa je tisto, kar se omenja v desetih zapovedi, čisto dovolj za pozitivno in plodno življenje.
Poleg tega je pa potrebno poznati tudi sedem smrtnih grehov, saj so nekateri izmed njih zelo “mikavni”.
Enkrat sem bral plakat od Loesje: “Berem Marksa, Mein kampf, Koran, Sveto pismo in mislim s svojo glavo”.
Meni si ni nedeljska maša nikoli zdela kot čas za pranje možganov. Prej meditacija mogoče. Meni so najpomembnejši deli petje, molitev in morda dobra pridiga (posebej če imaš dobrega pridigarja), tko nekak edina ura ko zame čas stoji.
Mislim da je odvisno od posameznika, če se možgane od nekoga da oprat, mu jih bojo pač drugje—
Prejšnjo nedeljo je župnik sicer govoril nekaj o preklinjanju in o tem da je tega res preveč – meni to ni izgledalo kot pranje možganov, ampak sem se samo malo zamislil in se zdaj res včasih raje ugriznem v jezik kot pa da rečem jeb…
Ja, se popolnoma strinjam, da je dobra maša lahko res prijetna izkušnja. In po navadi je tako, da je vse res kot meditacija, ko pa se začne kakšna nerodna pridiga, ali pa jo izvaja neroden govorec (npr. branje škofovskih pisem, kako naj volimo te in te ljudi), potem pa to ne gre.
Večkrat pa se mi zgodi, da meditiram z odprtimi očmi in se zavem, ko vstanem – zato pa vstajamo tolikokrat, da se zbrihtamo.
Ne bom pa pozabil študentskih maš v Ljubljani pri Frančiškanih. Pater se je vsedel med otroke spredaj in se z njimi pogovarjal. Vsake toliko je povzdignil glas, ko je sumariziral kakšno pozitivno misel, idejo. Tako je pridiga potekala kot pogovor z ljudmi. Res pozitivna izkušnja.
Zelo dober prispevek!
Tudi sam zadnje čase ne hodim kaj veliko h maši, enkrat na mesec recimo. In redno ne hodim iz tega razloga, ker je itak vsako mašo isto, in ne vidim kakšnega velikega smisla, poleg tega pa so doma še zelo verni in ves čas nekaj molijo, in mi jo to zlezlo čez glavo!
Včasih pa sem hodil še h skavtom, se je še tam veliko molilo….
Je pa res da je ogromno, oziroma večina odvisno od župnika…