Prvi dan

Ker sem trenutno predsednik Lions cluba Proteus iz Postojne, spada med moje “dolžnosti” tudi obdarovanje “nekih” otrok, ki so pač prikrajšani za marsikaj.

Hvala Vanji, ki je zorganizirala vse skupaj, da sva se prvi dan odpravila v Postojno obiskati “skupnost stanovalcev”, kot jim piše na zvoncu manjše hiše na koncu ulice. Sprejela nas je socialna delavka in sedem mladih (- šest fantov in eno dekle, če sem prav štel). No in smo se malce pogovarjali, ko sem se zavel, da je pred temi mladinci še vse življenje!!!

Seveda, hodijo v srednjo šolo in so ravno toliko “normalni”, da jih je za spustiti v javnost. KAJ??? Za seboj so imeli gotovo zelo bridke izkušnje, slabo vzgojo, starše in stare starše ter družbo, ki so vsi skupaj v določenem trenutku odpovedali. In videl sem, da so najstniki, kot vsi drugi. Polni idej, življenja, prihodnosti! Prezgodaj odrasli s preveč bremena, da bi ga lahko nosili sami.

Naj jim bo prihodnost čimbolj polna, pozitivna in na sploh dobra. Zdrznil sem se ob bornosti daril, ki sem jih imel kot nesojeni dedek mraz s seboj. (Vanji hvala, da je samoiniciativno pridodala malce osebne ljubezni v obliki doma narejenih piškotov, ki smo jih skupaj pojedli.) Ker se me  včasih preveč dotakne ranljivost bližnjega, jim bom zrihtal še en računalnik, saj so jim ga starega ukradli (verjetno sovrstniki, ki so poznali prostore v tej hiši in so pred časom vdrli in pokradli vse, kar je bilo vrednega). Tele lučke, ki svetijo v tej hiši imajo priložnost, da se razrastejo v lepe bakle, žarijo in svetijo tudi drugim. Upam, da jim bo uspelo.

Drugi dan

Drugi dan sva se z Vanjo odpravila v zavod Planina, iz katerega so postojnski mladinci izšli na samostojno pot. Seveda nas je pričakala na hodniku prava “recepcija”, s kričanjem, postavljanjem in podobnim. Otroci in “otroci” pač. Po pogovoru z ravnateljico mi je najbolj ostalo v mislih to, da se teh otrok nihče ne spomni, saj “niso simpatični” babicam in dedkom” kot kakšni drugače bolni, saj delajo sam kraval.

Ravno ti babice in dedki, ter njih otroci so spet odgovorni za mladino, ki se jim je “sfižila”. Planinski zavod je edinstven v Sloveniji, saj ima tako vrtec, kot osnovno šolo za prizadete otroke. Pač delajo nehvaležno delo, kajne? Rad bi slišal, kaj menijo o tem vzgojitelji, ki poznajo v globino vsakega bivajočega, in ki ne sklepajo po moji površnosti.

Pa če bodo pripravili za samostojen svet v letu 2012 enega gojenca več kot lani, so zmagali na celi črti!

Tretji dan

Danes si je naša firma vzela dan za strokovno ekskurzijo. Obiskali smo fabriko, in potem šli še na šoping in zaključili z odličnim kosilom.

Vmes pa se je zgodil še en dogodek, ki ga ne bom pozabil. Ko sva s kolegico bila na Čopovi, je po zvonjenju alarma v bližnji trgovini, stekel na ulico fant, ki je stiskal pod bundo nekaj parfumov (ko bi vsaj izbral vrednejše, so mi rekle kolegice).. Seveda je bilo jasno, da je “pozabil plačati”, pa tudi grozno se mu je nekam mudilo.

Ravno se mu je uspeh s plenom začel nasmihati, ko je mimo naju stekel po Čopovi navzdol, a se mu je “nerodno postavil” predenj mladec in ga poskusil ustaviti. (Rabil bi samo 100 – 200m in bi se izgubil med ljudmi, ki nimajo niti pojma, na katero trolo se mu mudi.)

Seveda je naš “športnik” želel na vsak način pobegniti, ker pa sem videl, da je med množico zijal tudi kakšen tak, ki mu je za poštenje in nemško gospodarstvo vsaj malo mar (torej, da se plača blago, ki ga v trgovini kupiš), sem tudi sam stekel za njim, da pomagam obvladati fanta. Po nekaj sekundnem prerivanju in pingponganju tega fanta po ulici, sem nekako vseeno “upočasnil namero” fanta (hvala bogu, da hodim na Aikido), mu s tem dal par sekund za “razmislek”, kar je izkoristil tudi varnostnik, ki ga je prijel in fant je dokončno obupal in se predal.

Bolj kot uspešnost akcije me že cel dan nekaj “matra”. Žalosti… Zakaj se je fant sploh odločil za krajo, za tako pot, ki ni ravno navdihujoča, ne daje upanja in prihodnosti? Kaj žene človeka, da ne zna več izbirati, moralno ocenjevati in se držati vrednot?

(Seveda me tudi “strokovno” moti, da sem mu z udarcem prizadejal bolečino, kar se še vedno pozna po moji razboleni roki, kar gotovo ni filozofija Aikida).

Zelo sem zaskrbljen nad družbo. Poleg teh naših gojencev in “prehitro samostojnih” mladcev iz Postojne je vedno več takih, ki ne znajo najti pravega dela, vizije, prihodnosti, in slabo ogledalo družbe. Kdo pa sploh je družba, politika, vlada? To smo kar mi vsi. Eden po eden lahko soodločamo o nas samih. Se odločimo, da bomo izbrali pot, ki bo na koncu dala potrditev, dobro misel ali vzgled za druge.

(Tale film moram linkat, ker je padel  pravem trenutku pod moje tipke).

Eden po eden.

Bodimo v novem letu boljši. Eden po eden. Dan po dan.

Zakaj?

Pred novim letom se začenja vsesplošno obveščanje znancev in predvsem neznancev, bližnjih in pa predvsem daljnjih ljudi, ki jih ne vidimo niti enkrat v letu, voščila in lepe želje v raznih stihih in verzih, rimarijah ter kičastih slikicah, ki se jih pošilja po elektronskih medijih.

In kaj je tu slabega?

V bistvu ni, saj se je za prvo misel, slikico, verz nekdo potrudil. In je, saj se vse prevečkrat zgodi, da se enostavno Copy/Paste, torej skopira idejo naprej drugim,… če se le da, kar vsem v kontaktih, imenikih, FB frendih. Tako dobivam čestitke od podjetij in posameznikov, katerim sem samo enkrat poslal povpraševanje, komaj se spomnim, kam bi ga/jo dal…

OK, tehnologija nam je izboljšala komunikacijo… in poslabšala pristnost.

Pred leti sem tudi sam zapadel v esemesanje voščil naprej, tako da sem dobro idejo enostavno posredoval izbranim (opa, ne čisto vsem) v mojem imeniku in poslal voščilo naprej. Seveda je sledil slap odgovorov – s podobno osladnimi željami. Le redke med takratnimi SMS čestitkami pa so bile napisane “na roko”, otrej se je nekdo potrudil in osebno voščil, z njegovimi besedami in njegovimi željami. To lahko takoj razbereš.

Dobesedno prikovala pa me je voščilnica prijateljev, kjer so se z otroci skupaj potrudili in ročno naredili voščilnice, in jih poslali vsem bližnjim. niso bile fenomenalno lepe, vendar od srca. In to cenim.

In sem ihtav in blesav, ker ne maram čestitk za vsako ceno in vsem.. Raje ne pošljem nič, kot pa da ne mislim resno in voščim vsem.

To najbrž izhaja iz tega, da celo leto razmišljamo za svoje stranke, oziroma za njihove stranke, na kakšen način bi si želeli slišati o novi ponudbi podjetja… Ko spoznavaš, da se je ravno pri osebnem sporočilu vredno potruditi, da ga potem bralec resnično prebere in nekaj naredi (po navadi kaj kupi ali pa se vsaj pozanima). In pišemo pisma, ki še pri nas vzbudijo zanos, ponos, zanimanje in na koncu potrebo.

Tudi zato sem pri tem zelo zahteven.

Za naslednje leto zato najavljam natečaj, kjer bomo izbirali najlepšo čestitko, voščilo, zahvalo. Mora biti nekaj posebnega. Dobili bomo dober nagradni sklad in podelili nekomu nagrado, ki jo bo cenil. Saj se je za to čestitko, voščilo, zahvalo res potrudil/a. Dal/a svoja čustva, želel/a razumeti prejemnika, se potrudil/a in oddal/a perfektno pismo.

Držite me za besedo, saj rad (nehote) tudi pozabim!

Aja, kaj pa naredim, da grem iz tega povprečja (da ne bom šimfal in z ihtenjem zbujal negodovanja)?

Tudi sami doma in v službi si pomagamo s tehnologijo – tako smo doma barvno sprintali voščilnice s sliko, ki jo je narisala tamala. Imela je drugo nalogo za narisati, vendar je bila cela slika odlična, s polurno zgodbo, ki jo z veseljem vsakemu razloži, ko jo vpraša, zakaj je to tukaj in tole tam… Seveda smo voščilnice ročno dodelali z bleščicami in voščilom, ki ga je v celoti napisala Saša. Vsak je nekaj dodal. Izbrali smo lepe znamke, saj nam je za osebne znamke zmanjkalo časa, pa fotografa ni bilo.

V službi smo pa tudi kar vložili časa in sredstev, da smo nekako izpostavili tisto osebo, kateri je voščilo namenjeno. Z laserskim strojem smo izrezali 3D voščilnico, kjer je bilo v 3D tehniki izpisano ime osebe, seveda smo ročno podpisali vse, (čeprav bi si želel, da bi bilo tudi voščilo ročno napisano, samo kaj, ko jih je preko 150…)

Potem pa še paketi, obiski, voščila, kosila.

Kako naj grem na kosilo s podpisnikom računa, s katerim ne delamo operativno, pa odloča o stvari, delam pa z odličnimi ljudmi, ki so operativci?… Z veseljem grem na golaž z njimi, saj si imamo kaj povedati. Po drugi strani pa je tega vsega preeeveeeeeč… Takoj januarja bomo gotovo imeli več časa. Tako mi je (poleg bolezni) uspelo poslati kar pakete tem našim partnerjem, saj po navadi vse naredimo preko pošte. Rad se osebno vidim z vsakim posebej, vendar spontano ali pa kadar si oba to želiva.

Osebni odnosi so zafrknjeni. V zelo pozitivnem smislu, saj po navadi vedno najdem dobro v vseh navzkrižjih. Vedno pa sta dve plati. In upam, da me razumete…

Mah, toliko se dogaja, pa itak se vedno znova naveličam stvari. Takšnih in drugačnih. Razen žene in pa familije. Ta je vedno zanimiva!!!

Torej, danes praznujem. Prišel sem v leta, ko se lahko že oziraš nazaj in se vprašaš, ali so do sedaj kaj naredil? Ali gre nekako vse po načrtih? Ali imaš kaj pokazati? Pravijo, da mora pravi moški v življenju narediti tri stvari:

1. Zaploditi sina (- ali štejejo tudi dve odlični hčeri?)

2. Napisati knjigo (-dve diplomi imam, je to OK? Nikjer ne piše, da bi morala biti knjiga leposlovje ali poezija.)

3. Posaditi drevo – evo, to me še čaka!

Nihče mi ni povedal, da se načrti stalno spreminjajo. Drugače pa sem nekaj načrtov res naredil, ja. In nihče ni povedal, da so po faksu najbolj ziher stalnica položnice, davki, akontacije in drugi stroški, za katere moraš napeti kako mišico več, kot si mislil. Pa nič zato. Imamo lepo hiško, ki postaja še lepša (dobro, malce je še v lasti banke), dva rabljena avtomobila, nekaj cun, veliko mojih tehničnih igračk, predvsem pa delo, službo, da lahko vse to plačuješ.

Pa se človek vpraša, kako pa naprej?
“V istem ritmu, z zanosom in po pameti.”

Prav nič mi ne fali. Mogoče da obrnemo več soldov, da bomo lažje plačali tistim, katerim pač moramo, pa kako uro več za svoje bližnje. Nič ne rabim. Vse je OK.
Ko človek pride v leta, ko lahko v mislih res povzame že kar nekaj prizorov iz mladosti, odraščanja, šolanja in potem prvih služb, ceni popolnoma druge stvari.

Hja, staramo se.

Če ne bi imel vedno novih izzivov, ne bi bil jaz. Če ne bi imel idej, bi že zdavno zaprl štacuno. Tako pa mi ostajajo vedno spreminjajoči načrti, ki jih je potrebno narediti in ki naj bi naredili življenje še lepše. Ob takih dneh pridejo v glavo očitajoče misli, saj niti ne vem, koliko sem sploh star. Vedno znova se mi to zgodi.

Ne maram rojstnih dni. Rad imam življenje, ki ga praznujem vsak dan.

Tudi jaz.

Zato imam pri sebi ali pa zelo blizu “plonkec”, ki mi pomaga pri spominjanju najpomembnejšega datuma zadnjih enajst let, to je datuma najine poroke. Na poročnem prstanu (ki trenutno ne vem, kje ga imam), imam zapisan datum, ko sva rekla “DA” in si obljubila tudi vse ostalo…

Vmes se je marsikaj zgodilo… Nekje na blogu sem tudi že opisal. Glede obletnic pa je bila najprej omenjena sedma.

Pri sedmih letih poroke so nama rekli, da se pojavijo prvi večji problemi. Pa nisva vedela, katero je sedmo leto: od trenutka ko se poročiš in se šteje prvo leto ali od prve obletnice poroke in naprej. Dve leti sva torej “čakala”, kdaj bodo problemi, pa nič…. Šlatava se še vedno, lupčkava in objemava tudi. Zatorej gremo naprej.

Pred skoraj letom sva imela obletnico, že enajsto. (To je že tri leta več, kot sta bila moja starša oženjena.)

“Sedaj pa bo treba kej narest”, mi je govoril poročni prstan, ko sem ga komaj prejšnjič našel (sedaj spet ne vem, kje je).

Kaj torej kupiti gospe (= eni fejst babi), s katero si deliva čisto vse: od hiše, otrok, dobrih in slabih trenutkov, kreditov in dolgov, fešt in raznih menjav vremena in s tem tudi bioritma, komunikacijskih problemov..?

Tiste dni sem se motal okoli enega tipčka, za katerega sem izvedel, da izdeluje prstane. Po naročilu. In se povabiva enkrat pogledat, kaj zna. Ker sem navajen lokalnega “povprečja”, sem mislil, da bo to za dva prstana več, kot so jih imeli v predstečajni Zlatarni Celje, ko sva iskala prstane pred tolikimi leti. nič od tega…

Tipson izdeluje super prstane! Ker se je vmes poročil, pridelal svoj naraščaj, je postal še boljši – ziher. Ko sem gledal umetnine, ki jih deli z drugimi… da padeš dol. Sredi Cerknice, pa tak umetnik.

Pa sem naročil prstan… In kako to izgleda? Malce smo se pogovarjali, da je Peter (ostale podatke imate tukaj) spoznal, kako razmišljava, kaj ceniva. Pa smo takoj prišli k eni orto rešitvi – rdečemu zlatu. (OK, meni to izgleda kot baker, vendar ni). In potem malce okraskov, ki so ročno narejeni… in za konec še to, da prstan sploh ni glanc, temveč ima lepo vidno strukturo brušenja.

Kot da bi resnično v prstan ujel najino enajstletno zgodbo…

Ma ne moreš verjeti, da se lahko kdo tako potrudi. Po eni strani prstan ponazarja otroško lahnost, po drugi pa resnost, ki sva si jo skozi skupno življenje izoblikovala v teh letih. (Skoraj bi še zase naročil prstan, samo kaj ko bi vse izgubil…)

Nekaj več slikic ima tudi na svojem blogu, največ vredno pa je, da ga obiščete in se dogovorite za unikaten prstan kar sami. Telefonska številka, na katero se oglaša je 041502016 (Peter Dragolič).

Vodiča Lojze in maša sta nas peljala do prvega jezera, kjer smo se odpeljali še s čolnom na en romantični krog. Vmes smo izvedeli marsikaj, tudi to, da palčkov v tej jami še niso opazili.

Več fotografij je na volj tukaj: http://picasaweb.google.si/bosstjanz/Krizna#

Image via Wikipedia

Ko se kdaj dobim z novim prijateljem ali znancem na kavi, pogovor nanese na to, kje je kdo doma. “Iz Cerknice”, pravim. “Aja, Cerkno, ja pa smučarijo imate, ne?”

“(Pejtnovret, si milsim.), Cerknica, Slivnica, coprnice, Cerkniško jezero…”

“Ajaaaa…” in potem, da nekako reši nepoznavanje osnovnih znanj zemljepisa naše ožje in širše domovine, vpraša “A Je jezero polno?”

Cerkniško jezero 2

“Na zdej s’me pa dubu…” po navadi rečem. Keč je v tem, da sploh ne hodim na jezero, pač tam, kjer je kaka voda in zato ne vem, ali je polno ali ne. Moja pot je Cerknica – LJ, mogoče kdaj kak izlet proti “dolini”, pa v hribe (Begunje & Co.), jezero pa samo izza Golana, če greva tečt.

S tamalo sva se danes odpravila pogledat, kakšno je jezero… En kratek izletek, medtem, ko se familija razkropljeno izobražuje ali lišpa. Zato sedaj ponosno razglašam, da je CERKNIŠKO JEZERO JE TRENUTNO PRAZNO. Razen za nasipom, je na tej strani rešeta usahnilo.

Videti je kaj, vzemite s seboj kakše škornje, ker je blatno.

Za vse firbce, nedeljske sprehajalce, vozičkarje (družine z otroci), ptičarje, penzioniste, pubertetnike z motorčki, zaljubljence, ali pa kar tako, bo lep vikend, kjer si to načše čudo lahko ogledate v vsej svoji blatni lepoti.

Cerkniško jezero

Fotka je narejena s pomočjo moje predpenzionske Nokie N73 (ki čaka pomladitev v številko N82 – iščem sponzorja) in zmerdžana skupaj s Photostich programom. Pet minut dela, tako da kvalitete ne ocenjujte. Jezero je itak v naravi lepše..