Zelena. Zelena. Zelena.

Rabim pa kako uro na PCju, ker še ne znam še bolj izpostaviti npr. zelene barve. Vsakršna pomoč dobrodošla.

Nekaj vtisov, vrstic teksta iz ponedeljkovega koncerta U2 v Zagrebu so objavili na njihovi spletni strani.

http://www.u2.com/news/title/magnificent-in-zagreb

Naj dodam še naslednje: vsak dan nekje ob petih imamo doma “mašo”, kjer preposlušamo tanov CD – kul pesmi, res. Posebno, ko se spomniš na “šov”, kjer so bile odpete.

Drugače pa je kratko poročilo tle:

http://zrimsek.si/blog/u2-zagreb-10-8-2009/

Maksimirski stadion v Zagrebu s(m)o včeraj napolnili pravi ljubitelji skupine U2 (v ponedeljek je bil pravi koncert, v nedeljo so imeli le generalko):-).

Avtobus Avtopromet Gorica in navijači U2 - še v civilu

Popotovanje se je začelo, ko sva s Sašo zjutraj odpeketala proti levemu robu naše državice, kjer smo se z avtobusom bivšega Avtoprometa Gorica odpeljali na desno-spodnjo stran naše Slovenije in naprej proti Zagrebu v “Lijepu našu”. Seveda smo se na avtocesti prehitevali z drugimi poskusi mobilizacije našega akustično izobraženega prebivalstva v podobnih avtobusih in s podobnimi pesmimi v njih.

Dve fenici (A jih kdo mogoče pozna?)

Seveda so Darsovci pripravili nekaj logističnih izzivov (najprej pred Postojno, potem Ljubljana Vič), ki jih je naš vrli šofer Aleš odlično izpeljal. Pa še to: takega šoferja pa še ne: naš šofer Aleš nam je pripravil posebno kompilacijo, ki je bila res odliiiična: od starih pesmi, preko najnovejših (katerih esedila smo se učili še na avtobusu) do hitov, ki so nas dvignili pred Zagrebom… Zakon!!! Hvala za to!

Saobraćajni haos u Zagrebu ali "Vratio se Šime..."

Hja, prva kritika je priletela takoj na velesejmu, kjer smo se sparkirali.  nikjer niti enega organizatorja, osebe, ki bi znala mahati z rokami v smeri, kjer bi bili organizirani prevozi vseh vrst (taksiji, kombiji, avtobusi, rikše, vozovi, konji, karkoli – včeraj bi vsi lepo služili). Zato smo odmeketali v čredi proti tramvaj postaji, kjer so se redno-progaški tramvaji zarivali v gnešo, ki ji ni bilo konca. Manjši logistični premik na drugo stran avtobusne postaje (ker se vedno, ampak vedno na začetku zabarikadira kak pacient s kakim ruzakom in ne psusti ljudi naprej) in hopla na prvi tramvaj. Pazi: prvi tramvaj!!!

Heavy metalci imajo radi U2

Ko smo se, zloženi kot sardine (Hrvatje imajo namreč dobro tradicijo pakiranja rib) počasi odmajali proti Maksimirju, so že začele padati smešnice in šale na račun te izkušnje.”Na, daš totih 120 eurotov pa dobiš koncert, savno, spoznavanje ljudi, vse…” je rekel en Štajerec. Avtobus pa v smeh, ker smo bili itak sami “domači”.

oder 360° je bil višji od stadiona

Tisti liter vode, oziroma znoja, ki sem ga prelil v samem avtobusu smo nadoknadili šele v vrsti pred stadionom. Hopla čez ograjo (saj veste: pacienti z ruzaki) in smo bili cca. 100 ljudi bližje cilju. Naša inšpektorica Jana je prejela občutljive informacije o tem, kam se splača vmestiti, tako da smo se vsi pripravili na to, da pridemo v ožji krog, finale.

Okrepčilo pred skakanjem

In res, ko so odprli ograje, se je pobesnela množica v skorajšnji tišini prebijala do šlatajočih varnostnikov (bili so ZELOOO prijazni, res), vrat, notranjih prostorov, na stadion, proti ograji… opa: finta – v krog se je šlo bolj desno, torej gremo tja. Druga kontrola, šlatanje in .. SMO V FINALNEM KROGU!!!” Jeee. Kje so pa drugi? Ker nas je bilo deset slovenaca, so se eni zataknili na kapiji in se kasneje pridružili. Spoznal sem tehnike osvajanja prostora s pomočjo kakih dekic, ruzakov in predvsem vsedenih kipov, ki se ne premikajo več. Vsaj ne do začetka koncerta. Le tako si lahko priboril tistih 50x50cm življenjskega prostora, kjer si izvajal avdio in vizualne učinke.

Prišla je prva predskupina… nankar ji ne vj’m imj’na. (Taprvi pa bodo morali še malce povaditi. Več šundra bi naredila Siddharta – ziher.)

Snow patrol so nas dodobra ugreli, res dobra muska. (Filmček sledi).

In potem so prišli na oder. Štirje “dediji”, ki so dvignili cel stadion na noge, takoj! Zakon. (Moj prvi filmček je bil zaradi moje treme tako zmahan in zvokovno predoziran, da ga ne bom niti objavil.)

Od sedaj naprej pa ne bom več nakladal, saj naj govorijo fotke in filmčki.

Fantje so zakon, vsak akord dobro odšpilan, vsak boben udarjen, žica odbrenkana – kot na prvem posnetku… In ravno prav improvizacije, da je bila vsaka pesem izjemna. Neponovljiva in izvedena samo za nas – teh 70.000 ljudi, ki so neizmerno uživali.

Ultraviolet

Oder je bil res 360°, saj so fantje nekaj pesmi odigrali “na drugo stran”, kar so gledalci bučno pozdravili.

Bono v akciji

In nenazadnje si poglejte, kdo je se najbolj drl, skakal, žvižgal…

Zaključna fotka U2 fenov iz Wajdoušne in Cjrknce

Ajaa, filmčki pa so na voljo tukaj.

Ajaaaa in nenazadnje: to je bila moja najboljša rojstnodnevna zabava. Hvala Egon, Alenka, vsi Stoparji in drugi “sofinancerji”.

Ravno zbirava z ženo materiale, da bi jih poslala v znan medij v oceno in pripravo arhitekturne ureditve naše mansarde, ki jo naredijo brezplačno.

Stopnice do mansarde

Pa sem se spomnil, da imam tle spletno stran, kjer bom povabil vse zainteresirane, da podajo svoje predloge ureditve mansarde. Mogoče pa je to komu priložnost, da se pokaže….

No, situacija je naslednja:

po prekrivanju strehe smo pridobili nekaj metrov več stojne višine z novimi frčadami. Streha je iz pločevine, okna so narejena po naročilu (tista ozka, na prednjem koncu hiše, zadaj se odpira samo eno krilo, okna so standardna).

Radi bi imeli odprto mansardno stanovanje, moderno opremljeno. Trenutno se počasi odpravljam podreti “kocko”, kjer so vhodna vrata na podstrešje, saj smo jih premaknili nižje na stopnice. Tako bomo pridobili večji prostor, saj bodo stopnice odprte, pa še okno moramo menjati na zadnji steni.

Nekatere fotke so spravljene skupaj s programom Autostitch (program je super, samo fotograf včasih narobe osvetlitev nastavi, pa je potem črna fotka). Namenjene so bolj za ogled situacije in niso remek delo.

Prostor bo najbrž razdeljen na samo tri prostore:

• Zadaj v dve spalnici
• v sredini, kjer so vodne napeljave, bo kopalnica
• spredaj bosta manjša kuhinja in dnevna soba.

Aha, kje pa je sedaj “zadaj”?

Zadnji prostori (dve spalnici)

V tem predelu bosta dve spalnici, ločeni po sredini (dve okni na eno in dve na drugo stran). podobno imamo spodaj.

Na levi bo kopalnica, vse iz gips plošč. Na sliki spodaj se vodo pogled iz “spalnice proti prednjemu delu, kjer bo najprej na desni kopalnica, za njo kuhinja in za vhodno “kocko” (ki se bo podrla), manjša dnevna soba. Aja, to je seveda predlog postavitve, sem odprt za (sprejemljive) ideje.

Pogled iz "spalnice" na vhod

Nazadnje še pogled proti sprednjemu delu, kjer se vidi “dnevna soba (slika spodaj).

"dnevna soba"

Spodja pa je še celotna panorama prostora, kjer se vidi vse skupaj, resda s temnimi lisami, saj na podstrešju sedaj straši. (Vsi, ki verjamete v duhove, poglejte pozorno spodnjo sliko… predvsem tam, kjer so cegli…se zelo dobro vidi….uuuuuuuUUUuuu…)

Celotna panorama

In nazadnje še dve slikici iz načrtov, da si tehnično lahko kaj bolje predstavljate:

stranski ris

Tloris

Tako, sedaj pa še nekaj podatkov:

• želimo imeti odprto stanovanje, modernejšega izgleda,
• stanovanje naj bo primerno za štiričlansko družino,
• hiša je vrstna, to je v drugem nadstropju,
• barve imamo raje bolj svetle, (jaz najraje bele stene, da se lahko fleke od komarjev lažje zbriše),
• veliko bo lesa, natur, stopnice bodo ziher kromirane,
• pohištvo bo najbrž veliko narejeno po meri, saj bi radi izkoristili prostore pod streho.

Sem pa poslal link do tega prispevka že na spletno stran Arhitekt svetuje, in me prav zanima, kaj bodo poslali tudi sami. Vse prejete rešitve bodo objavljene tudi na tem blogu, z linki avtorjev.

Imam Nokio N79, na kar nisem ravno ponosen, vendar tokrat ne bom šimfal proizvajalca, temveč podal izkušnje z nalaganjem določenega programa na telefon – in to s Hrvaške (torej je vse skupaj še zelo drago).

Pred morjem sem si formatiral kartico, če bo delovanje telefona mogoče s tem kaj hitrejše, vendar brez uspeha. Seveda sem pri tem naključno zbrisal še nekaj programov, med njimi Nokia Sports Tracker, ki ti preko GPSja kaže pot treninga in druge podatke, s čimer sem nadomestil prejšnjo rešitev Nike +Ipod, ki je slabša od te.

Torej, kako do programa Nokia Sports Tracker?
Seveda greš najprej pogledati na spletno stran Nokie ali pa poguglaš za program (seveda vse preko telefona in tistega majčkenega displeja na njem). Aha, link je takoj viden in pričakuješ za telefone optimirano stran, kar seveda ni. Potem končno najdeš link za download… ki pa ne deluje. Po ziher petkratnem poskušanju nisem mogel presneti programa z uradne spletne strani Sport Trackerja. Sploh ne razumem, kako lahko Nokia ni pripravila mobilne stran (ali pa mi ni znana) s to aplikacijo.

Seveda sem poskusil preko vseh internih možnosti nalaganja aplikacij preko njihovih katalogov in spletne trgovine Ovi… Vendar v teh štacunah še niso slišali za lastno aplikacijo.

Pred večjim posegom poskušam še iskati z google search po mojem telefonu, vendar mi poda spet samo neke zanamke, ki ne delujejo.
Kartica je seveda lepo prazna, zato ne morem ogledati, ali se kje skriva kak .sisx fajl, ki bi ga dvokliknil…

Kaj sedaj?
Link najbrž deluje na računalnikih ali drugih brskalnikih, kar pa bi bilo seveda še bolj dolgotrajno početje. Poskusim poguglat še po imenu fajla .sis, da mi pokaže kak link s shareware ali celo piratske strani (program je itak Free). Brez uspeha, saj so me edine dve strani, ki so sličile na možne strani z direktnim linkom, peljale na Nokiino stran. Šit.

Aha, ideja: pokličem sodelavko, naj mi zdownloada program in ga mi pošlje na email in si ga bom tako naložil kot priponko. Super ideja! Katarina se obrne, email prileti, jaz pa …. Ugotavljam, da živim v kameni dobi e-poslovanja. V šihtu imamo eno rešitev iz Paleozoika, kjer na interni exchange server dostopaš preko mobilne strani (mislim, da se imenuje OMA (Online Mobile Access) ali nekaj takega), ki pa je zelo omejena.. Prikazuje le tekst in seveda ne omogoča nalaganja priponk. Super! Za vsak primer se logiram še v OWA načinu (najbrž Online Windows access – vse je za MS Exchange), kjer komaj prilezem do sporočila in evo,… s klikom samo še naložim…. japajade. Telefon mi javi, da je „sumljiva priponka in da je ne pusti pogledati. Naj pa kliknem desno tipko in si naložim na lokalni disk…“ In kako naj, preklemano kliknem desno tipko na telefonu Nokia N79?

Torej, spet nič. Zaključim obe zgodbi z internimi emaili, saj bentim že odkar imamo to rešitev na voljo. Aha, še ena finta: imam program Emoze, ki se sinhronizira s serverjem doma (preko OWA ali OMA in seveda vseh ostalih POP in IMAP rešitev – super stvar)) in naloži emaile. Uh, super! Ajde, gremo probat. Ker si nisem že par dni naložil emailov preko Emoze, mi je to pokurilo ziher kak MB prostora (upotevajoč vse „pomembne“ (beri: Urgent, important,..) email smeti, ki jih na žalost nisem sfiltriral prej z računa). Seveda po hrvaških cenah prenosa podatkov.

Končno pridem do želenega sporočila, tudi priponka se lepo vidi in klik… Sporočilo: „Limit on Free Emoze account is 100kB, please upgrade…“ „Kje je kartica, daj mi Mastercard…“ je bila prva misel, potem sem si rekel, da ziher obstaja še tretja, pardon enajsta ali dvanajsta možnost (naj povem, da zna biti resnično vreden nakup, saj razmšljam, da bi si uredil pravi dostop do epošte, kot na BlackBerry-ju).

Medtem sem bil ves čas polprisoten pri redni jutranji kavici z ženo, opotekal se po obali, med klikanjem po telefonu in odgovarjal na vsa vprašanja z „A?..“.

Pol ure, pa še vedno nimam programa na telefonu…
In se javim (preko emaila na OMA) sodelavki, da naj mi preimenuje datoteko v .txt fajl, ki bi ga mogoče prej omenjena OWA spustila naprej. „Mah, kaj ‘čem čakat..“ in sem si pomagal sam.

Od nalaganj sem bil še slabih pet minut…. pa tega še nisem vedel…
Pred tem mi je šinilo v glavo, da bi znal imeti Gmail kak problem manj pri nalaganju prilog. Juhuhu, in sem že hitel posredovati sporočilo na moj Gmail račun. In res, priloga je bila vidna, klik nanjo pa seveda še ni spustil vzdiha zadoščenja, saj aplikacija samo pokaže ime fajla, naloži ga pa ne.

V zadnji minuti podaljška sem ves prešvican presvičal izgled gmail spletne strani v navaden izgled (ne mobilni), in mi je potem po krajšem božanju tipk res uspelo priti do fajla, in ga NALOŽITI na svoj telefon. Majka!

Rezime:
Za instalacijo moraš narediti naslednji redosled: naložiti na email -> preusmeriti na Gmail račun -> preklopiti v navaden pogled Gmaila -> naložiti priponko na svoj telefon.

• porabljen čas: vsaj pol ure in petnajst minut podaljška,
• porabljen promet: me še čaka presenečenje z naslednjo položnico Mobitela,
• porabljeni živci: mah niti ne toliko, saj se počutim zmagovalca – skoraj kot mali heker v prvem razredu šole hekanja

In za konec: opazil sem, da je aplikacija Nokia Sports Tracker že ždela nekje v telefonu, saj sem pri instaliranju moral povoziti samo kak link do nje…

Mogoče ne bi več delovala (ali pač), zato me ni tako pogrelo.

Bemo, če to ni res…

Kratek nasvet mobilnim operaterjem za polnjenje Mobi/Halo računa iz tujine

Pri uživanju na morju se včasih spozabimo, da je komunikacija z najdražjimi lahko malce dražja. Seveda nihče pred „izzivom“ ne predvidi, kaj bi se lahko zgodilo, ko si v tujini in imaš prazen telefon.

Ne zadostijo tudi vsi nasveti v ličnih brošuricah, ki jih operaterji dajejo ob karticah ali na njihovih prodajnih mestih.

Ko enkrat s praznim telefonom in polno kartico sediš za mizo nekje v tujini, šele vidiš, kakšen izziv imaš.

Na kartici seveda piše: pokliči 448/123 številko in napolni račun.

Seveda s tujine a) ne moreš poklicati te številke in b) itak imaš prazen račun na telefonu.

Aha, informacije na 080 številki… Kaj že moraš zavrteti? +386 in kaj naprej? Aja, pa je to sploh brezplačno? Saj itak številka ne deluje iz tujine, zato s tem ni problemov.

Spletna stran www.simobitel.si? Japajade… Mogoče za mlajše uporabnike, ki lahko pribrcajo do kakega Internet caffeja bi še veljala ta rešilna bilka, za gospe in gospode v zrelih letih pa ne.

Kaj mi torej ostane? S pomočjo drugega “polnega” telefona povprašam po številki, na katero lahko izgubljenec pokliče iz tujine in na kateri znajo napolniti telefon… Seveda se avtomatska tajnica ne pusti prepričati, da so minute na čakanju meni veliiiiko vredne kot njej, ki pravi, da jo kličem brezplačno… In mi tistega živega operaterja ne preveže niti po treh klicanjih. Resda je prijazna, vendar njenih živih pomočnikov ni na pretek in vsi že imajo po kakega pacienta na liniji…

Torej, kako smo rešili: poslal sem SMS (iz še polnega telefona, ki se je medtem zezal z nalaganjem neke aplikacije nanj) sodelavki v rodno Slovenijo, naj na ta-in-ta telefon naloži tole-in-tole kodo, s katero bo tej-in-tej gospe rešila komunikacijski mrk.

Predlog je naslednji:

• na Mobi in Halo kartice dajte številke, ki se jih lahko pokliče iz tujine, po možnosti celo mobilne, na katere pošlješ SMS s kodo s kartice in številko, ki se naj jo napolni,

• omogočite pošiljanje preko sistemskega sporočila v obliki *448*koda#, (kar mislim, da Mobitel že obvlada) kar naj bo omogočeno pošiljati tudi preko meja naše drage domovine.

Najbolje pa je, da se operaterji odpeljejo na kofe čez mejo s praznim mobi/halo telefonom in poskusijo sami. Prijetno komuniciranje…

Kot veste nisem ravno pristaš alkohola. Nekako me razumite.

No in potem se te dni pojavi minister za zdravje, g Miklavčič, ki “blekne” eno pametno: „tisti, ki so pijani povzročili nesrečo, naj sami plačajo stroške zdravljenja“. Seveda je to naletelo na odobravanje in še večje negodovanje, seveda, saj je čaščenje slovenske folklore (pivo in vino v neizmernih količinah) še vedno v večini družbe “normalno” sprejeto.

Imam nadaljevanje predloga, ki je resnično pošten:

“vsak, ki alkoholiziran povzroči nesrečo, kjer je nekdo drug trajno poškodovan (torej invalid) ali pa celo umre, mora do konca življenja skrbeti za to osebo, ali pa plačevati celotne stroške za novega skrbnika.”

Kdor je v nesreči „pridelal“ invalidnost po krivdi drugega, se bo strinjal s tem. Koliko zgodb smo že videli in slišali, da so morali starši pustiti službo in kariero, da sedaj skrbijo za svojega otroka (že davno odraslega). Živijo na robu preživetja, vsak dan je nova preizkušnja.

Resnično bi bilo pravično, da tudi povzročitelj posveti svoje življenje novemu cilju – osebi, ki je postala invalidna zaradi njega.

V kolikor pa zaradi alkoholika nekdo v nesreči umre, pa bodo v ljubljanski Soči že našli primernega „kandidata“.

Da se odločiš, da alkoholiziran vstopiš v avtomobil, boš to storil (kolikor toliko) zavestno. S tem sprejmeš tudi odgovornost. Da so sedaj pijanske nesreče kaznovane s pogojnimi par leti, denarno „nagrado“ in podobnim, je naravnost smešno.

S takim zakonom pa bi pokazali, da nam je resnično mar za človeška življenja.

Takoj sem za pobudo za spremembo zakona!

Zadnjič sem s svojim avtomobilom pohajal po Ljubljani, ko me en gospod opozori, da mi nekaj teče izpod avta. “Klima”, sem rekel, pri tem pa že zavohal, da bo problemček večji.

Ja, začelo je teči gorivo in to kar v dobri meri… Skupaj s svojim ranjenim avtomobilom sem se zavlekel na prvi sevis, kjer bi znali to popraviti, to je AC Kondor v BTC.

Po eni strani sem bil vesel, da so me takoj sprejeli, po drugi pa sem že čutil, da bo izkušnja zanimiva.

Avto je bilo potrebno pregledati, zato sem vzel nadometnega in se dogovoril, da naslednji dan dvignem popravljenega.

Rekel sem jim tudi, da naj bo popravilo čim cenejše, saj avto prodajam. (moram reči, da je bil fant na servisu res prijazen). Že itak sem moral odkloniti vse dodatne storitve (vitrekse, brisalce in podobno).

No, naslednji dan se slišimo, (hkrati sem moral odpovedati pranje zunaj, saj je deževalo – tega servis sam od see ne bo skenslal) letim v Ljubljano po avto in se vsedem, ko taisti fant začne pripravljati račun.

Pa opazim, da je moral za natikanje enega stikalca za električna ogledala, sneti celo steno vrat. Pa vprašam, zakaj. “Ja, morali smo celo stikalo menjati, ker samega gumba ne prodajamo” je bil odgovor. Pa dobro, bi kaj vprašali, če zamenjate stikalo ane?”"Ja na VW servisu se dela tako…”

In potem glavno presenečenje: menjava nekega filtra, kjer so se snele cevke za gorivo. Resda je bil filter nekaj popravljan doma (varjen), vendar je deloval normalno. In ker se ne da zamenjati samo pokrova s tistimi cevkami, so morali menjati celega.
“Ali so se snele samo cevke s tegale?” sem vprašal. “Ja.” “In zakaj je potrebno menjati celoten filter, če filter dela?” A nisem rekel, da ne popravljati, ker ga bom prodal?”

…

Račun je šel preko 350 EUR, tako da ima moj stari avto sedaj čisto novi filter za gorivo in stikalo za ogledala. In jaz prazen tošel, saj sem bil tako šokiran, da sem brez besed plačal vse skupaj in se pobral iz gnezda mrhovinarjev (Kondor je mrhovinar po definiciji).

Tako me ima, da bi se v živo še enkrat raz***il, pa kaj ko bodo rekli “Mi imamo take standarde”. Četudi jim rečeš, da naj opravijo osnovno, da bo avtomobil deloval.

Kolegica je rekla, da njen prijatelj na servisu pove, da ne bo plačal vitreksa, pa brisalcev pa nevemkakšnih malenkosti, na katerih služijo.

Ali imate podobne izkušnje, s kakimi drugimi servisi? Res bom vesel kakšnega komentarja…

(Verjamem, da bo tudi kdo iz AC Kondor tole bral. Cena za odstranitev tega posta je nekje 250 EUR ali pač celoten strošek za najem nadomestnega avtomobila in osnovno delo, ki sem ga naročil).