Okoli novega leta sem razvijal eno tezo, da smo v resnici vsi “zaljubljeni” v resnici najbolj sebični ljudje… Mislimo (posredno ali neposredno) samo na svoje koristi.
Tudi, če smo poročeni, je to samo zato, ker sami sebi želimo mir in neko varnost, pa še “vežemo” se z nekom, da je potem v zakonu v resnici samo “naš”.
Torej smo povsem sebični.
Gremo globje.. če v zakonu tvoj partner ne zadovoljuje vseh potreb, potem se odločiš za menjavo, kajne? Torej si spet sebičen človek, ki išče nekaj “boljšega” zase.
“Ja, pa pomen ljubezni je ravno v tem, da se brezpogojno dajemo za druge“, bi nekdo rekel. Vendar… dajemo se le toliko, da spet kaj dobimo nazaj… (Ok, če pa nadaljuješ to “nepovratno” dajanje, si mazohist.)
Res bi rad to predebatiral z drugimi. Ta teza se je razvila iz poslovne primerjave – ko sodeluješ z določeno stranko, dokler imata obe strani koristi: ena ima narejen izdelek ali storitev, druga pa je dobila za to plačano… Ko tega ni več, se tudi poslovno razmerje (poslovna ljubezen) konča. Podobno je v osebnih odnosih.
Ali je ljubezen prava, če mož pretepa ženo, ona pa pravi, da ga ima rada? On ima korist od nje (seks, kuhanje, trening boksa – sem doživel, vem kako je to.), ona pa tudi (kao “varnost” – pred drugimi, ne pa pred možem).
Zakaj v tem primeru žena ne gleda na zakon malce bolj sebično? Takoj bi se stvar rešila v prid za oba.
Naj kdo temu oporeka, ali nadgradi…
(Konec koncev imam še vedno vsak dan vedno bolj rad svojo ženo, saj se res prilegava skupaj. Sem pač največji sebičnež.)
