Kar sm rjku, sm rjku…

Ako si na novo tukaj, se le prijavi na moj RSS vir. Hvala za obisk!

Romuni, Bolgari, Slovaki in drugi tujci, ki prihajajo s trebuhom za kruhom v našo lepo deželico, naletijo najprej na oportuniste, ki jim “pomagajo do dela”. Zrihtajo jim prenočišče, hrano, prevoz in delo…

OK, nihče jim ni rekel, da potem za plačo ostane zelo malo, vendar tudi prej niso veliko dobili. Organizacija dela, ki sliči na organiziran kriminal, skrbi za prevoz, prenočišča, delo (o socialni zaščiti in plačevanju prispevkov niso še slišali) in neizmerno bogati. Pa najsi je to od bližnjega soseda do vpletenih v aferi Čista lopata.

Opažam, da je vedno več načinov prefinjenega suženjstva, izkoriščanja ljudi, ki iščejo boljše življenje. V oglasnikih opažam vedno več javnih oglasov, da “nudimo sobe delavcem” in podobno. Nihče pa ne ve, da so te sobe večinoma prepolne pogradov, na katerih se včasih celo izmenjavajo ljudje, ki tam spijo (ker delata vsak svoj šiht, lahko en spi en dela, potem se zamenjata). Tako v kaki stari hiši prebiva npr. 30 – 50 ljudi, ki jih v normalnih razmerah ne bi.

Inšpekcije, policija, uradniki pa nič. Izgleda, da vsem paše, da nekateri bogatijo, državi pa ne dajo nič. (OK, če ima kdo od “posredovalcev” vse urejeno, potem ga ne bo strah inšpekcij in pregledov, kajne?)

“Na, spet je en fovš”, bo kdo rekel. Pa ni res. Imam podjetje in plačujem davke. Prejemam plačo in plačujem davke. Če si resen, plačaj državi, kar ji gre. Če pa delaš na črno, pa se tega ne sme. Poleg tega pa so taki delavci (ki so seveda podplačani, ker nimajo plačanih bruto plač, kot jetreba) zelo “konkurenčni”. Cenejši. Predvsem cenejši, saj včasih boljši nikakor niso. (Dogaja se, da se izdelek, ki se dela enak trideset let, sedaj izdeluje napačno, saj tujec ne razloči med A in B).

Enkrat se nam bo to moderno suženjstvo vrnilo. V Slovenijo sprejemamo najnižjo delovno silo (po navadi še kake prestopnike in kriminalce, ki so ubežali), namesto, da bi dobro poskrbeli za visoko izobražen kader. Mogoče se bodo ti ljudje poženili, nekako ostali med nami in se povsem drugače vedli od “povprečja”, saj bodo sprejeli grde slike, ki so jih imeli na začetku.

• Zelo drzna trditev: edini Slovak, ki je bil kaj “vreden”, je bil srčni kirurg, ki je odšel na Nizozemsko, ker mu KC ni mogel ponuditi ustreznega stanovanja in plače.

Vsem tem ljudem privoščim spoštovanje. Bil sem v Bratislavi, Budimpešti in Varšavi in sem videl, da je periferija (pač vse, kar je izven glavnih mest), res uboga.  V letih komunizma to pusti pečat celotni državi.

Preden se bodo zavedli, kaj jim delajo v novih, kao “dobrih državah”, bo minilo kar nekaj časa. Minister ______ pa nič.

Včeraj Pred nekaj dnevi smo se poslovili od našega “očeta” dr. Ruglja. Pogreb je bil lep, lepo je bilo videti, da ima več sto prijateljev.

Bil je velik človek. Meni je pomenil zelo veliko, saj je moj “biološki” oče zamudil pomembno priložnost.

Ljudi je bilo res veliko.
Lepo je bilo videti Kvase, Šaleharje, Supančičevo, Perkote in druge staroste programa, ki so nabirali kilometre in višinske metre, da so si pomagali. Pogrešal sem še priimke Žorž, Daneu in druge, ki sem jih zgrešil.

Spoznal sem tudi Urško (Krišelj Grubar), ki je spisala dobro knjigico in posnela film o Ruglju.

Nek občutek mi pravi, da bi večina prisotnih z lahkoto pretekla vsaj kakih 10km, če bi jih povabil.

Družina.
Opazil sem, da je bilo občutno pretiravanje z besedami “recidiva, alkoholizem, terapevtska skupnost, doktor, strokovnjak,…”, manjkal pa je skupek besed, kot “prijatelj, oče, stric, dedek”.

Mah, če nekje daješ več, drugje zmanjka. Imaš pač 100 enot. Ki jih razdeliš med vse, kar te spremlja v življenju. In za družine je včasih zmanjkalo.

Naj bo to klic, da se spet združijo, da cenijo to, da so imeli takega očeta, moža, ki je bil oče tudi drugim. Meni je pomagal, pa lahko tudi kako vrnem (OK, saj od sinove firme kupujemo kar precej majic in kap, no…).

Kaj pa naprej?
Lepo je bilo videti tudi “priimke” dr. Štefok, dr. Perko, dr. Ramovš, dr. Rozman in druge, ki bodo nadaljevali zgodbo. (Res, da so nekateri (ne od naštetih) iskali tudi medijsko pozornost, kar bodo, upam, ljudje znali sfiltrirati.) Ja, in ničkoliko družin, ki jih srečujem po svetu in ki vedo, kaj jim je doprinesel Rugelj (Žijo Tatjana iz Name).

Povem še skrivnost uspeha zdravljenja dr. Ruglja: Vse te alkoholizirane lenuhe/pezdetke/šleve/reve je potrebno samo terati/gnati, da delajo/se učijo/rekreirajo/seksajo in ne mislijo na neumnosti.

Pa je. (To moram tudi sam večkrat prebrati.)

V službi se razhajamo s sodelavko, ki sem jo kot prvo povabil v naš “cirkus” pred šestimi leti. (Ne bom pozabil, ko je prvič napisala naslove na kuverte, kar se gotovo tudi ona z nasmehom spomni).

Vsaka sprememba prinaša stres, nelagodje in strah. Ni mi vseeno za nobenega/nobeno, s katerimi smo nekaj soustvarjali in smo se razšli.

Ravno v takih trenutkih vidiš, kakšni smo v resnici ljudje. Če gledam po sebi, se še vedno srečam s prejšnjimi delodajalci, pogledam v oči. Pa sem tudi kdaj kaj narobe ravnal. Pa zameril. Pa odmeril nazaj. Pa tudi nisem ravno v zgled drugim, vem…

In imam svojo štorijo o vsem. Kaj je bilo v redu in kaj ne. Gotovo o meni nekateri ljudje pravijo manj lepe stvari. Pač vsak ima svoje pluse in minuse. Vendar cenim odkritost in objektivnost. Saj sem bil tudi jaz jezen na marsikoga, vendar je to trenuten vzgib.  Po premisleku pa vidiš, da se lahko motita oba. In si bogatejši.

Zelo škoda se mi zdi, da se po odhodu zapirajo vrata (z obeh strani). Tokrat sem zelo zadovoljen, da se z našo “Lady Di” razhajamo korektno. Pač želimo ostati vsaj kolegi. To res cenim.

(Ne maram pa ljudi, ki navzven kažejo na videz prijazno sliko, po drugi strani pa v sebi skrivajo bolestno negativnost, kar nezavedno širijo naprej.)

Vem tudi, da je bil moj izpad do naše Di pred leti nepotreben, za kar mi je tudi žal. (Takrat je bila situacija v firmi zelo na robu, zato me je vsaka kadrovska sprememba še dodatno obremenila).

Vem tudi, da ji bo sprememba zelo pomagala, saj ima pač nekaj strokovnih izzivov (šolo), kar bo sedaj končala. Borka kot je, ji bo uspelo tudi naprej. Zelo rad bi se srečal na kavi čez kako leto in predebatiral.

Nam bo sprememba pomagala, da znamo ceniti prispevek vsakega od nas. Sedaj se iz krize počasi restavriramo, vseeno pa bo drugače. Taki in drugačni izzivi nam dajejo misliti. In iskati, kaj je dobrega v tem.

Vsi bomo bogatejši.