Danes sem na statistiki bral o porokah in ločitvah. Lani recimo je bilo sklenjenih 6.368 zakonskih zvez, razvezanih pa 2.334 parov.

Malo več kot tretjina.

Torej se bo en izmed nas, treh prijateljev, enkrat ločil. Šit. Kdo bo na vrsti? Jaz? Ti? On?

Razmišljam, kaj sploh pomeni poroka. Ali je to še zakrament, modna muha, potreba, ali trenutni vzgib?
[poll=3]

Poznam ljudi, ki čisto v redu “špilajo”, pa živijo na koruzi. Tako dobivajo še socialne doklade in socialna stanovanja, kar “normalne” družine ne, saj “presežejo cenzus”. Mogoče je v koruzništvu dobro to, da se oba niti ne vežeta, niti ne dovolita uiti, se varati. Saj je skupno življenje res možno s tem, da oba iščeta prednosti skupnega življenja in izkoriščata drug drugega. V zakonu lahko koristi tudi zmanjka.

Ker pač nimata “rinke”, ki naj bi bila dovolj za zakon, je vsaka “deviacija” lahko kritična (Jah nič, pa grem. Saj znam sam/a živeti…).

Poznam tudi nekaj zakonov, ki se lažje prebijajo skozi dnevno gnečo, če so skupaj. Si breme nekako razdelijo (čeprav prej, ko so bili še samski, tega bremena sploh niso imeli). Delijo dobre in slabe stvari.

Si skričijo, kar jim gre, celo stepejo in živijo naprej.

Kaj je torej tisto, kar drži ljudi skupaj? Podpis na papirju ne, rinka tudi ne.

Imam torej eno preprosto tezo, da nas družijo skupaj le koristi, ki jih imamo od druge osebe. Smo dovolj “pridobitni”, da znamo potrpeti z nekom, če dobimo zato:

• denar,
• seks,
• otroke,
• nepremičnine, zapuščine,
• ugled,
• družbo z ljubo osebo,
• njegovo/njeno pomoč,
• drugo:__________________ (sprintaj in vpiši svojo korist)

Kje pa je tukaj ljubezen?

Ljubezen ni korist. Zaradi tega (lahko tudi) nismo skupaj. Pod izgovorom ljubezni se družimo z osebo, od katere bi radi korist (seks, družino, denar,…). Lahko je to tudi izven zakona, na žalost.

Torej – sem popoln koristoljubnež, ki je skupaj z ženo zaradi zgoraj buletiranih stvari, a?

No, ne bo šlo tako na hitro….

Pa poglejmo, kaj se zgodi, če se ločimo.

Če se kdo loči, se krega za otroke, premoženje in nevemkajše… (Sem šel skozi to, zato poznam). Ljubezni ni. Je samo skrb, da bi čimveč koristi pobral in zanemaril in pozabil koristi, ki ti jih je dajala druga oseba.

Ločitev prinaša tudi korist: človek spozna, da je naredil napako in jo z drugim zakonom popravi. Oseba, s katero je bil/a se ne more vključiti v moj svet (ker nisem sam/a sposobna ali pa ni on/a sposobna = obojestranska krivda).

To nekako sprejemam, če ta drugi zakon potem v redu pelje naprej. Večkrat pa se zgodi, da se drugi, tretji, n-ti zakoni ne obnesejo več. Vendar je tedaj problem v človeku samem. Ali se ne zna prilagoditi, da bi “črpal” koristi od partnerja, ali nosi s seboj travme iz otroštva, mladosti, ki jih ne more preiti, ali pa je toliko omejena oseba, da ne more sprejeti druge osebe v svoj svet.

Kaj pomeni “črpati”? Beri spodaj.

Kaj je zaljubljenost in kaj je ljubezen?

Zaljubljenost ti da bog (jezus, jahve, alah, krišna ali kakorkoli ga imenujete, lahko tudi “narava”) , da ti zamegli razum, da se počasi pripraviš, da bi v svoj osebni krog sprejel /adrugo osebo. To je še daleč od spoznavanja, ljubezni. Vendar ravno prava mešanica močnih čustev, da s tako zamegljenimi očmi ne vidiš napak pri drugemu/drugi.

Napake ima čisto vsak človek, vendar se jih mladiči ne zavedajo. OK, to niso napake (razen psiho-in druge motnje, ki povzročijo kazniva dejanja), temveč tiste razlike, ki nas delajo unikatne. Kaj bi pa bilo, če bi bili vsi enaki:

• na primer vsi natančni,
• ali pa vsi rastrešeni,
• ali pa čisto vsi ljudje blond,
• ali pa vsi malce predebeli,
• ali pa taki, da bi si s par preostalimi lasmi pokrivali plešo,
• ali pa s krivimi nogami,
• ali pa bi vseskozi krivili druge,
• ali pa _________________ (vpiši svojo pomanjkljivost),
• in še neskončno stvari…

Enkrat sem bral v eni knjigi (res ne vem imena), da smo ljudje res čudni: kot da bi pes, pasme koker španjel bil žalosten, ker ni velik, pikast in podoben Dalmatincu in obratn, zakaj ni dalmatinec majhen in priljuden, kot koker španjel.

Ravno ljubezen pa nam omogoča, da sprejemamo ljudi. Da ne marimo za lepoto in denar, temveč za osebo, ki te dopolnjuje. Midva z ženo sva pojavi: jaz sem organizirano raztrešen, ona pozabljivo natančna; jaz spet agresiven ekstrovertiranec, njo skrbijo notranji problemi; jaz lovec, ona farmerica.

Če bi ostala na koristih, ne bi spoznala malenkosti, ki naju vežejo. Mislim, da je to ravno ljubezen. Da sprejmeš nekoga. Ga razumeš. Za to imaš itak čas do konca življenja. Ljubezen je le pripravljenost to početi.

“Črpava” torej modrost, ko spoznavava razlike, ko se učiva iz oči pogleda druge osebe. Koristi itak morajo biti, vendar so osnova, temelji. Da preživiš.

Ljubezni pa sploh ni možno prodati. Ali jo stožiti na sodišču. Še manj jo je mogoče naučiti. Pa saj bo še veliko priložnosti, da se bo ljubezen skrhala, ohladila. In hkrati veliko, da se utrdi.

Kaj pomeni, da se ljubezen skrha? Mislim da to, da nisi pripravljen več sprejemati razlik, početja, razmišljanja druge osebe.

Kakjo se potem utrdi? Tako, da spet sprejmeš novo (spo)znanje, novo razliko, novo razmišljanje, ki te bogati.

Včasih je najlažje udariti po mizi in reči “Jaz se ne grem več.” To dela pezdetek. Veliko bogatejše je reči “ah, dej no… Glej… Tako in tako je… dejva spet…” in nadaljevati vseživljenjsko učenje. (Saj se lahko tudi meni zgodi, da mi zmanjka “štrene”. Lahko mi je sedaj govoriti, ko me žena potrpežljivo čaka, da končam tale post in jo stisnem na kavču. Bog ne daj – takrat bom poiskal tale post in rekel: “Boštjan, nehaj ga srat!!!”)

Pa še za konec: Enkrat sem gledal en film, ko je Robin Williams (Mislim da Good Will Hunting) rekel o preminuli ženi (nekaj podobnega): “Mnogo drobnih stvari v najinem življenju sem sovražil: včasih je prdnila, drugič rignila, kar mi je šlo strašno na živce. Mislil sem, da se bom spominjal svoje žene po lepih dogodkih, ljubezni… Pa se spomnim ravno tistih malih ‘grdih’ stvari, ki sem jih najbolj sovražil. Najbolj pogrešam njene prdce in riganje….”

A štekate?

Komentarje prosim.

Dne 15.12. bo v enem kafiču v Ljubljani prva prednovoletna seansa blogerjev, ki ne morejo, da ne bi tako ali drugače čvekali.

Za vse odvisnnike, ki bodo zašli na Notranjsko, pa so pri nas v kafičih WIFI točke z brezplačnim dostopom do interneta.

http://sl.dimacenter.com/novice/

Koristno.

Razmišljam ali žene človeka ravno misel po tem, da se moraš stalno dokazovati ali si lahko kako drugače potrjen? Ali je dovolj, da se otroka pohvali (vendar kredibilno) in se tako sam oblikuje…

Z ženo sva se zjutraj ob kavici pogovarjala o tem, da sva se oba morala vseskozi dokazovati, da sva OK. Starši znajo lepo: “Kaj boš ti… Pejd’ raj’ delat, s tabo itak ni nič…”

In tako se človeka počasi “ubija” v duši.

Že v osnovni šoli neke psihologinje staršem pravijo, da “z vašim ne bo nič, ker ne zna računati (tukaj vstavite po izbiri: brati, pisati, govoriti, peti, risati,…). Naj gre kar za zidarja (kot da je to žalitev – tisto tazadnje, skrajnje upanje), ker je bolj močan fant…” Starši, ki se ne zavedajo, da je psihologinja falila (saj ima tudi sama probleme s sinovi), to sprejmejo za sveto in pošljejo otroka za zidarja.

Potem pa se on vključi v družbo, ki ga edina potrjuje in ga pelje skozi kafiče in nasilje v kako lažjo ali težjo odvisnost. V bistvu bi pa rad bil vrtnar in skrbel za rožice (dokazuje se tudi tako, da sam pripravlja vaške jaslice vsako leto).
In nikoli ne najde svojega poslanstva. Poklica. Poklicanosti.

Vračam se nazaj na debato.

Osebno vem, da sem mukoma naredil višjo elektro smer na FER-u in rekel mami: “To je zate, sedaj se bom učil in delal po svoje.” In od takrat naprej ne “polagam več računov” nikomur, samo sebi.

Muka je bila delati izpite za predmete, ki te ne zanimajo, prfoksi te pa itak tretirajo za nič več kot številko v indeksu. Manejgrejourit.

Ko sem šel na FOV Kranj, (poleg seveda delal in tekel in nevemkajše) sem šele spoznal, da se tam ustvarja (pri nekaterih profesorjih) tudi vrednost človeka, sošolca, kot osebe, ki je nekaj vredna. Pri Gričarju smo imeli vedno predstavitve, kjer smo zastopali svoje ideje. Se prodajali. Sošolci so bili najbolj zajeb*ne “stranke”, in kot je sam rekel “sedaj se učite na zalogo. Tako bo v praksi. Če znaš ubraniti svojo idejo, ti bo uspelo”.

Prav je imel.

Mogoče sem ga razumel tudi zato, ker sem že delal in sem se moral “prodati”. Drugače bi tudi malo bolj težje sprejel vse skupaj (kot sem to opazil pri nekaterih sošolcih, ki so bili še vedno na ravni osnovne šole – prfokse je trebas zezat… Joj, kako so težki izpiti… Ta me ima na piki…).

Pa sem opazil, da me je vodilo ravno tisto, da nekomu (najbrž na koncu ravno sebi) dokažem, da sem nekaj vreden, da nekaj pa le znam, zmorem.

Vseskozi pa si mislim, ali obstaja druga pot. Da bi svoje hčeri vzgajal tako, da jih ne bom dajal v nič. Da jih bom pohvalil, poskusil najti tisto, za kar bodo oni poklicani v življenju.

Pa nisem čisto prepričan. Primer so otroci kakih dohtarjev ali pa bogatinov, ki so jih že v OŠ hvalili, “ja Janko, ti pa res znaš lepo risati” čeprav je bila to kracarija. In potem “kako lepo, da si pisal pet matematiko” – seveda, ker je od mene prepisal.

In pol taisti Janko ne naredi srednje šole in se mu nekako življenje omeji na tistih par (isto življenjsko limitiranih) oseb, s katerimi se najraje vozi od žura do žura, saj itak že dela (in seveda ima denar) in se mu ni treba ponoči učiti.

In taisti Janko (ime je fiktivno, združuje pa nekaj oseb, ki jih poznam) ne more dobiti partnerke, mogoče le naredi otroka “bodoči” samohranilki in nadaljuje mizerno življenje v smislu “saj jaz sem pa itak najboljši. Tako so mi starši vedno rekli”.

Ergo: ali se je bolje vseskozi nekaj dokazovati, se matrati (tudi če ni potrebno) ali se da kako drugače?

Rad bi slišal mnenja drugih. kako se počutijo, ko pogledajo nazaj?

Kako se počutite sedaj?

Ste dovolj cenjeni, pohvaljeni?

Ste prepričani, da še vedno niste dali staršem potrebnega dokaza, da ste kaj vredni?

Ali so bili nekako tudi vaši starši zaničevani in itak ne znajo drugače?

(Vsi, ki iščete opolzko zgodbo, je žal tu ni.)

Zgodilo se mi je enkrat po faksu. Do takrat smo živeli kot ptički na veji, uživali, hodili na faks ali v kino (z večjo pogostostjo drugega dejanja) in se ženili. Žurke niso bile ravno najbolj kul dejavnost, raje smo odpeljali prijateljico v Krško in se pri tem zabavali, saj nas je bilo v starem golfu (serija 1) šest. Itak ni šel več kot 90km/h.

Takrat sem imel denarja še na pretek. Pa saj ga nisem niti rabil. Veliko sem delal, malo hodil na faks. Vse je bilo na bone, če pa nisem imel denarja, sem prodal (prej preprodajane) bone. In sem imel dovolj za še en kino. In da sva šla malo oknat po trgovinah z mojo ljubo.

Potem pa je prišel trenutek, ko se mi je zgodilo – zelo na hitro. Oženil sem se, preselila sva se na periferijo (pa ne kam med tipkovnico in miško), prišle so prve položnice in kmalu za njimi najina prva hči.

Komunala, voda, elektro, delež na telefon, pa zavarovanje pa še eno zavarovanje pa obrok za prvi kredit. Pa plenice, plenice in razne oblekice… Šit.

In kaj se je zgodilo? Moj tošel (pergomin, denarnica, tokvin,…) je bil naenkrat prazen. Šel sem v prvi minus. Mislil sem, da bom lahko celo življenje živel nedolžno, v plusu, najnižje naj bi se spustil tja do “pozitivne nule”.

Šlo je le še globje. Perverzija življenja je ravno v tem, da potrebuješ vedno več, saj so prišli novi stroški, pa večje potrebe, večji življenjski prostor pa večji avto (karavan naj bi bil stalno premajhen za vse tiste torbe).

Od takrat (se) ga ne morem otresti. Nabaviti sem si hotel preventivno zaščito, pa ni šlo. Prva mi ne da več, zato sem šel še na drugo.

Zamenjal sem jo, vseeno pa ne morem odnehati. Moje potrebe so večje od možnosti. Rast, firma, širitve, delo, pa vedno več žensk… Nabavil sem si še tretjo. Ta je črna, še bolj me je zapeljala, pa tudi veliko bolj potreben sem bil. Med selitvijo je še kako prišla prav, čeprav se je še sedaj spominjam vsak me$ec. (Za njo sem plačal 100 EUR, vendar se splača. Zaradi nje sem se srečal z Andie McDowell, lanske Naomi sem se bal, da me ne bi prebutala, zato nisem šel, letošnji Ben Affleck pa bo za ženo).

Izpraznil sem mošnjo do konca. Ostajajo mi samo še položnice in žlahta z banko.

Pa bo že. Enkrat bom prišel do spoznanja, da se splača imeti plus. In nič dolgov.
Pogrešam čas, ko sem bil še nedolžen.

15.12. se bomo nekje dobili nekateri blogerji. Pridi tudi ti, če pišeš, komentiraš ali bereš.

Huh, mam že zdaj tremo. (Pa kaj se ta tip rine sem, ko je to prostor za same mlajše).

Naj povem, da bi rad malo več rekel s kakim blogerjem osebno, čeprav mi je dovolj interaktivno komunicirati.

Saj vem, spet bom kak biznis klatil… Bom ženo vzel s sabo, da me bo držala nazaj…

Naš vece ima vedno polno revij: od Ognjišča do Playboya. Za resnično vse potrebe. Tu je tudi edini prostor, kjer imam par minut časa, da si v miru pogledam kak cajtng.

No in mi pridejo v roke Računalniške novice . In berem strašno novico, da so izumili “Kreditno kartico prihodnosti”. Torej mala zadevica (link deluje samo za registirane člane), kjer vtipkaš PIN in vrne ti kodo s katero se potem nekam logiraš in te sistem spusti naprej…

Pa vseeno malo pogledam datum, ker se mi zdi tole zastarelo.. Hja nič, zadnja številka. Praskanje po glavi mi pravi, da sem to že nekje videl.

Ja, šur, SKB kalkulatorček za moj SKB net. Imam ga že toliko let, da sem vmes zamenjal baterijo. Idejo mi je predstavljal še Erazem Pintar, ko je bilo to ravno na začetku… Nisem si ogledal vira in ideje proizvajalca tele kartice, vendar je tak kalkulatorček že dokaj stara zadeva.

Ma kakšna kartica prihodnosti. Sedaj ne vem, ali avtor kopira stare Monitorje izpred dvajset let ali pa sploh ni na tekočem s tehniko…

Potem me vrže še enkrat:

Rabljene diskete 3,5″ (2DD 720kB): 18 disket dvojne gostote (2DD) znamk TDK, noname, diskete 2DD so primerne med drugim za računalnike Amiga in Atari.

Cena: 5,00 EUR Datum: 5.11.2007, 22:55

Zakon!!!

Včeraj me je en majstr Ludvik spomnil, da sem končno postal Gazda. Imam čisto vse orodje, ki ga “normalen” moški lahko uporablja pri hiši. Ker sem blokovc skor od rojstva, mi je vse to zelo zanimivo.

V bloku sem imel eno bormašino, dva svedra, ene kombinirke (ki mi jih je en ukradel, ko sem skočil domov) en faznprifer pa cvikarce, pa špiccange pa eno klad’vo 8ne vem, kam sem ga založil). In to je vse.

Včasih se je zgodilo, da sem kak šrauf kar z bormašino zabil in potem zavrtal do konca… Ali pa s kombinirkami (dokler sem jih še imel) zabil cvek v steno. Ali pa s fazenrpiferjem zmontiral omaro, ker nisem našel unega lesenega šraufencigarja…

Sedaj pa je tega konec…

Najprej sem kupil tamalo fleksarco. S katero smo naredili večino okoli bajte (vso staro izolacijo in cevi od centralne smo odstranili s tem orodjem). Potem so se enkrat v nakupovalnem vozičku znašli mali izvijači (tem ne moreš reči šraufencigar, ker je prešvoh) za mala dela po aparatih (vratca kasetarja se ne odprejo, ura je padla na tla, videorekorder je požrl trak,.. (- kje pa so sploh še ti aparati?)…)

Potem pa smo delali eno akcijo z Unior orodjem, tako da mi je ostal par klešč in en šraufencigar (ja, Unior zna delati orodje). Itak sem med promocijo kupil najmanj dvoje kombinirke in en komplet šraufencigarjev, tako da se pogliha.
Potem pa še pištolo za silikon, pa še eno, ker nisem vedel, da jo že imam (podaril kolegu, ki je prišel nekaj montirat). Pa ene pet raznih tub, od katerih niti z eno ne morem prilepiti kanala za kabel (vsa so neki kiti).

Ajaaaa, pazi tole: potem pa ima Obi peto obletnico, pa smo bili ravno tam, in vidim, da imajo sedem (pazi: sedem, s številko 7) orodij, za ceno sedemdeset (pazi: sedemdeset, s številko 70) evrčkov.In to: cirkularka, še ena fleksarca, brusilka, skobeljnik (frezar), vbodna žaga (zakaj za to ni tujke?),  akumulatorska bormašina in navadna bormašina. Seveda z vpenjalno glavo in z regulacijo vrtenja.

Sedemdeset evrčkov.

Nekaj strojčkov sploh še nisem vzel iz škatle, druge pa komaj čakam, da jih sprobam.

Aja, zadnje pridobitve:

taka, srednja hilti mašina (v resnici je Alpha tools, ne Hilti), ker imam nekaj še za razbit (35 EUR), klešče za spajanje kablov (UTP), kar sem res pogrešal… in čisto na koncu….

imam nov spajkalnik. Seveda pištolo in palčko, z vsem priborom zraven (za celih 21 EUR – Bauhaus). Ne moreš verjet…

Torej se je moj stari spajkalnik (preko 18 let) lahko poslovil od tega življenja in odšel v večna elektro lovišča. Na to orodje sem bil pa res čustveno vezan. Prespajkal sem kar nekaj radijev, avtoradijev, televizij, ur, kablov in drugih neumnosti, ki potem niso več delale.
No, pozabil sem še na šraufštok, pa škatle za orodje, pa stalažo in mizo delovno (ki bo kmalu klecnil, ker je prešvoh – spet Bauhaus).

In pa snežno frezo. Ki jo bolj poredko vžgem, ker bom rabil kmalu tudi pozimi kako motiko ali kosilnico..

Ta post se imenuje gazda pa zato, ker me je enkrat eden od delavcev klical Gazda, pa nisem vedel, koga kliče. Takrat sem se prvič zavedel, da sem res gazda (… s svojo gazdarico, kakopak).

Feedburner mi je nekako skuril spletno stran, tako da ne agregira pravilno. Pojma nimam, kako se to zrihta…

Odklopil sem Feedburner, vendar izgleda, da je še vedno bolj pameten od mene.

Staram se… Včasih sem znal shekat marsikaj, sedaj pa samo gledam in berem emaile s pomočjo.

3c4c0579f7dd6b6bc8b6ab2c6451ab22