Odpiramo namreč svetovalno pisarno Portfelj, kjer bomo svetovali, kako iz enega evra skozi določeno časovno dobo narediti dva!
Otvoritev pisarne bo ob 11. uri, vabljeni Cerkničani, predvsem pa tisti, ki želite oplemenititi sredstva v investicijskih skladih družb KD, MP, Ilirika, Publikum.
(Narezek in pijačka se že hladi…)
Kar nekamPreden sem pogruntal, da naša tamala (prejšnji teden je dopolnila tri leta) obvlada fehtanje v angleškem jeziku še preden zna reči črko “L”, so že bili bonboni v vozičku…
Tak je naš običajen obisk trgovine.
Poln pregovarjanja, diplomacije, multitasking opravil (saj ti tavečja pravi “Oči, oči, glej tule…:”, hkrati žena “A mamo kej pašte doma?” in tamala dirka z vozičkom po Merkatoriju… Za zmešat.
Potem pa na blagajni opaziš neke paštetke, čipse in sladkarije, ki jih ni nihče dal notri. So kar sami padli.
Najbolj smešno pa je (ne)poznavanje tavelke Ane, ki ne ve, da ena pest drobiža je lahko manj od enega papirnatega bankovca. Tretji razred, no. Vedno, ko si sposodimo par evrov od nje, ji pač pri vračilu zaokrožiš na prvo višjo okroglo cifro. Tako iz 35, EUR nastane bankovec za 5 EUR. Naša pa v jok: da dejmo ji nazaj tiste kovance, ker jih je bilo več. (To pišem zato, da se bo čez par let spomnila na te prigode).
Razmišljam, da ni sestanka, ki bi bil bolj zahteven od enega diplomatskega uveljavljanja pravil ali želja pri otrocih. Toliko, kot mora starš imeti volje, da predvidi vse možne scenarije, je dobra popotnica tudi za podjetništvo. Res.
Če na primer samo narobe obuješ jopico zjutraj, ko se mudi odpraviti v vrtec, že je tukaj povešanje glave, bežanje v zadnji kotiček hiše in prepričevanje, da sedaj bom pa lepše dal jopico gor. Za vsak napačen korak izgubiš par minut jutranjega časa. Itak se vedno pozno dvignemo (danes smo se ob sedmih, čeprav je naša Mojca častila s kavo, ker se je iz študentke prelevila v zaposleno).
Pa dost o familiji. Všeč mi je ravno to spoznavanje sveta, ki ga ima tamala. Ana je že ven – življenje pa je postalo normalno (in ne tako pestro, kot pri tamali). Vseeno pa so take finte (piiis, šit, dej oči, nooo, in podobno) res cukrčki.
PrivatDelovni prostor namreč.. Saša je nekaj sprovocirala, pa sem se pošteno zamislil… Ali delam v prijetnem okolju ali ne?
Meni je prijetno, če printer poleg mene štepa kopije. (In tudi una dva na levi, ki sta padla ven iz kadra.)
Če se kaj reže na rezalnik, pomeni, da je spet velkompek za naše levčke na vrsti.
Prijetno je, da se za okroglo mizo vsedemo h kavici in malo počebernamo.
Prav paše mi, ko izza mene pride Alenka in zjutraj pozdravi skozi vrata (tam za mestom fotografiranja se gre v štacuno).
Fajn je tudi, če kup letakov pri omari odnesem na TD Notranjska, kot prvi izdelek, ki smo ga naredili pod novim vodstvom…
Milina je tudi, da me kakšna naša punca pokliče skozi vrata pri omari, naj ji pritisnem tisti čudežni gumb, da njen pece spet začen delovati.
…in fajn je, ko skozi vrata na desni (čisto malo se vidi), pridrvijo tamale češpelce, in rečejo “pejd že no gor!”.
Drugač’ pa ni prostor nič posebn’ga. 
Dejte mi ideje, kaj lahko naredim z eno staro Tošibo, 750MHz, 512 Mb rama? Za prodajo ni, ker je mašina cela dokaj znucana, pa malo bi dobil zanjo. Razmišljam da bi nanjo naložil Linux ali Mac OS/X. Ali to sploh gre?
Ima pa Tošiba dodaten problem, ker melje samo diskete 3,5”, preko USB se lahko potem priklopi CDRW ali ključ (ko naložiš ene drajverje gor, ane?).
Torej kaj nardit z enkrat dobrim laptopom, 14” zaslon, brez zunanjih enot, usb dela. Rad bi naložil en hiter OS in uporabljal predvsem Remote Desktop Access od WXP, kjer laufa vse ostalo (ofis, programi,..).
Kar nekamNe moreš verjeti… restartal sem Firefox, in problemov ni več.
(Dvojnih šumnikov, seveda. Krediti, položnice, in drugi problemi so še vedno… )
V primeru trenutne slaboste se še vedno priporočam za nasvet, kako za vekomaj odpraviti napako z dvojnimi ššumniki (to sem se na roke zatipkal).
Kar nekamMalo sem guglal, vendar ne najdem reššitve, da Firefox neha podvajati ššumnike, kot sedaj. Ne morem kar naprej brisati nazaj dvojne znake in…. (glej si ga no), da bom začčel uporabljati IE (fuj in fej).
ČČe ma kdo idejo, kako se to odpravi, naj mi jo zaupa.
PrivatV Financah sem danes prebral res žžalosten ččlanek.
Našo Pavlo so deložirali iz gostilne, ki je bila odprta 35 let. Ker ji je Janković za petkrat dvignil najemnino, tega ni zmogla plačevati več. ČČeprav bi moral najemodajalec skrbeti za stavbo, kar pa ni.
Glede na to, da je to ena izmed zadnjih gostiln, kjer so v centru Ljubljane postregli slovensko hrano, in kjer je tudi sedež Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, bi morali kaj narediti glede tega!
Gotovo pa bo sedaj prostor za novo čevapđinico ali burekđinico.
Politika PrivatPoskusil sem napraviti fotko, kjer namesto panoramskega “tiltanja” uporabim fotografiranje po vertikali. Tako je nastala tale “portretorama”.
V ženinem telefonu sem našel kar nekaj fotk, ki so nastajale v dveh letih uporabe. Kako zanimivo… Problem je bil v tem, da nisem znal spraviti fotk iz telefona na PC. Sony Ericsson je itak en tak jajc.
Naložil sem SE PC Suite, vseeno pa z brskanjem po aparatu nisem dobil fotk. No, potem sem se moral znajti in sem pretočil vse fotke najprej na mojo Nokio preko bluetootha, in potem s klikom Synchronise na svoj PC. Ha. Finta.
Nekaj zanimivih fotk, narejenih samo s Sony Ericsson K600i aparatom. Fotke so še malo obdelane s Picasso:
Moja lepotička na sprejemu DC Exclusive.
Andy Mac Dowell sem se takrat celo dotaknil.
(Ahhh, en mesec si nisem umil leve roke.)
Pirhi. Največ mi pomeni, da vsako leto z družimo naredimo pirhe.
Naše pirhe.
Druga najboljša stvar so naši sprehodi.
Ta je s poti na Rakek. Sedaj pa imamo raje tek čez Podslivnico in mimo tržnice nazaj domov. Tamale večino poti (nekje 3km) med igro pretečejo.
Fotke so lahko prav lepe
- ena s promocije Peugeot.
Ko prideva na primorsko Cesto, je nedelja primeren dan za skok na bližnje okno. Domačini so uredili pot in jo opremili z nekaj tablami in celo sliko hudiča.
Na eni tabli piše tudi zgodba, zakaj je luknja na (V)Otlici.
To je bilo še v tistih časih, ko sta KRISTUS in SV. PETER hodila po svetu. Tako gresta en dan dol po deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje. Usedeta se v hlad k eni vodi, da se malo oddahneta in se pomenavata.
»Ta gora…« pravi Kristus in pokaže z roko na Čaven, »…sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom…« Hudič pa je zmerom naskrivoma hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita in je slišal tudi to… in on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre!
In res… si naredi dve oprtnici – eno iz drata, drugo iz cvirna. Si Čaven oprta in kakor nanagloma vstane, da se mu ta dratena oprtnica utrže, hudič da se spotakne in s tako silo trcne kje v votliško reber, da v skalo z rogom izvrta luknjo. Še danes se tam na strešnicah pozna v kamnju hudičeva stopinja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel vzdignit breme.
In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes. Pod večer nam dela senco in zaradi njega Dolčani ne vidijo na morje.
Franc Črnigoj, Javorov hudič in več pripovedovalcev
Pogled je super, na vrhu je urejena mala kapelica. Sem hotel slikati tudi knjigo, vendar je polna vedno istih priimkov junakov, ki po trikrat skočijo na Okno v enem dnevu…