Kar sm rjku, sm rjku…

Včeraj sem gledal film Hiša letečih bodal. Kakšni kostumi, scene, barve…. Neverjetno, kako so kitajci razvili vse skupaj. Borilne prizore težko ponoviš, vse je kao resnično. Najbolj me fascinira uporaba barv in kostumov – perfekten film z borilno vsebino, ki ima hkrati tudi romantično zgodbo.

Vedno so me zanimale borilne veščine – predvsem tiste, miroljubnejše. (Če bi imeli pri nas treninge Ki Aikido, bi se ziher hodil valjat po blazinah). Ne bom pozabil pred kakimi dvajset leti (matr, kok hitro cajt mine), ko smo gledali kakšen Bruce Lee-jev film v našem lokalnem kinu. Med obiskovalci so bili seveda tudi naši bratje bosanci, ki so seveda po filmu takoj morali preizkusiti znanje na ulici. Vsi so naenkrat postali nosilci črnega (usnjenega) pasu, vsaj peti “dan”.Take “prisrčnosti” sedaj manjka, saj te lahko kak varnostnik tudi ubije, mimogrede…

Torej, film HLB je res izvrstna mojstrovina, ki ti s kamero prikaže podobno slikovitost, kot jo vidiš le v njihovih risankah, stripih. Perfektno. Skoraj omnipotentno.

Kak dan nazaj smo dobili “časopis”, ki je v resnici reklama za Rutar. Ruta, Rutar in Rutar. Najbolj me je zbodla naslovnica, ki dobesedno zavaja: Rutar prisiljen razprodajati. Pri tem ne pove, zakaj je prisiljen in zakaj smo prisiljeni mi kupovati to večno razprodajano blago.

Še vedno, kadar sem dobil letak za Rutarja, so bile razprodaje – največje, najmogočnejše in nevemkajše. Ko pa se slučajno tam oglasiš, vidiš, da so cene razprodajam navkljub dokaj visoke.

Kako mi gre na jetra, da poskušajo vedno samo zavajati. Poskus časopisa je šel čez rob. Saj se bodo gotovo tudi na Tržnem inšpektoratu kaj vtaknili v to (kot so se že večkrat), vendar izgleda, da kaznim navkljub se jim splača to početje.

Spomnim se tudi, ko sem prvi stol za pisarno kupoval pri njih in so me poslali ponj v skladišče na Vižmarje – čisto drugi konec Ljubljane. Razliko v ceni sem porabil z iskanjem lokacije in dodatno uro, ki mi jo je vzela pot, saj sem tam čakal ziher pol ure. Ko sem stol poskušal sestaviti, glede na priložena navodila, nkakor ni šel skupaj (ker so navodila tisočkrat skopirana, komaj vidiš, kako je prav). Seveda sem moral še enkrat v skladišče…

Osebno menim, da to ne vpliva dobro ravno na imidž blagovne znamke, kar naj bi Rutar bil.

Kaj menite vi o Rutarju, podobnih akcijah, ki zavajajo in  na sploh o nenaslovljenih letakih? Jih berete? Zakaj?

Posted by mobile phone:
Na, jutri je LJ maraton, jaz pa tle kreham in kašljam. 14 dni se mi že vleče. Vsaj saša je šla tečt, medtem, ko se mučim s telefonom pisat tale post. Bo treba nehat srat pa se malo skup zbrat. Bom probal sliko naše proge poslat.

Zadnjič sem v Italiji slišal simpatičen izraz, ki sem si ga razlagal čisto drugače: “Omnipotente”, kar pomeni “vsemogočni”. No, in opazil sem, da mi vse te zadeve čez dan in še tiste ponoči, delajo omnipotentnega.

V službi od pritiskanja na gumb Enter, reševanja nemogočih situacij, ki jih tudi Gates ne pozna, do reševanja neplačnikov in prodaje idej popolnim neznancem. Vmes še odgovarjanje na omnipotnetno-časa-zahtevajoče emaile in pisanje bloga tako, da te sodelavke ne zasačijo…

Popoldne pa od risanja človeških fac s profila (kar se je Ana ravnokar lepo naučila – očesa s strani niso več elipse, ampak taki trikotniki), peglanja in predvsem ležanja pred tevejem z daljinci (vsemi tremi, ker je en omnipotenten daljinec spregel) od utrujenosti. Opazil sem tudi, da ta omnipotentna televizija jemlje celotno potenco tudi nama z ženo, zato jo bova počasi izključevala iz našega življenja, saj omnipotentno jemlje čas za popolne brezvezarije.

Omnipotentnost se kaže tudi na cesti, ko se prebijam z mojo raketo proti Ljubljani in švigam s pogledom na vse uličice na Rakeku, kjer je res kriza, saj vozimo nekje 60km/h med z otroci naseljenimi ulicami. Potem pa na avtocesti, kjer se moja omnipotentnost včasih celo umakne še večjemu omnipotentnežu, ki rine v rit še bolj kot jaz.
Omnipotentna je celo moja žena, saj v popoldanskem šviganju po stanovanju opravi nekje pet stvari hkrati: od kuhanja, pospravljanja, pranja, peglanja, do …. OK, noč pustimo pri miru. Moja omnipotentnost se bi takrat raje kam umaknila, vendar mi paše kdaj tudi spravit kastrole iz pomivalnega stroja ali pa pri obešanju perila opazovati naš tabor. (zato potem vedno Saša teži, da je perilo grdo obešeno in da se suši tri dni….).

Omnipotentna pa je pravzaprav tamala, še posebno v trgovini. Kar naenkrat se znajde nekaj, predvsem visoko svetlečih, roza ali kričečih barv, neuporabne vrednosti ampak z odlično embalažo, torej sladkih izdelkov, ki jih gotovo nisem dal jaz v voziček.

Tavelka pa ne vem, kje skriva vso energijo in omnipotenco, saj je včeraj naredila 260 trebušnjakov. (Kaj pa mulc ve, kaj je to matranje.)

Danes smo pri maši imeli misijonarja, ki je drugače Avstrijski Slovenec, sedaj pa se je vrnil iz Angole in zbira pomoč za misijone tam v Afriki.

Mah…

Razmišljam, ali ima to sploh smisel? Pri maši smo zbrali nekje do 100 EUR denarja, kar je ravno dovolj, da se odpelje nazaj do letališča in kupi kak sendvič za sabo. Če mu je še kdo kaj primaknil, se mogoče lahko z letalom vrne v Angolo, pomagati črnim otrokom.

Lačni otroci v Afriki

…so najboljši primer trpljenja, lakote, bolezni in sočustvovanja s temi problemi. Ker so črni, objokani otroci tako lepi, se jih da uporabiti tudi na ČB fotografijah, kjer razni humanitarci neskočno dolgo že zbirajo sredstva zanje (do tja pride nekje 25-35% sredstev, drugo gre za administracijo, pa vseeno). Črni otroci so postali simbol tretjega sveta, izgovor, da lahko svojim otrokom rečemo, da oni tam stradajo, medtem ko nočejo jesti repe ali korenja, da fotografi dobivajo nagrade, ko fotografirajo bedo po kampih in taboriščih (in na koncu naredijo samomor, kot je to storil en fotograf, ki je dobil celo mislim, da Pulitzerjevo nagrado – bom zvohal, mi internet ne dela).

Pa lahko to rešimo?

Tile otroci so prisilno vajeni takega življenja, saj so med nekje desetimi brati in sestrami že od prvega dne obsojeni, da bodo v prvih treh letih umrli z nekje 50% verjetnostjo. Njihovi očetje in mame (če jih niso že ubile bolezni ali pa uniformirani pripadniki drugega plemena) najbrž niti ne razmišljajo o enem tednu naprej. Pač, če riž je, se preživi, če riža ni, se matramo do jutri…

Grdo pišem, kajne? Trenutno mi je lepo toplo, v naročju imam 1000 EUR vreden laptop, po celi hiši gorijo najmanj tri luči brez veze, spodaj laufa pet računalnikov 24 ur dnevno, na dvorišču imamo dva avtomobila, mene pa kao skrbi za te otroke.

Nihče ne pokaže drugih slik: veliko afriških držav ima rudnike diamantov (Sierra Leone), naftna polja (Etiopia) in druga bogatstva, ki jih določeni »izbranci« izkoriščajo. Tem državam vladajo malo bolj izobraženi fevdalci, ki si s pomočjo pušk in mačet jemljejo pravico do demokracije enega človeka. Če pa država res nima nič, potem pa se plemena ropajo med seboj za fičnike, kot tudi ropajo mednarodne skupine, ki tja mahoma vozijo pomoč revžem. Še naš šemalo-pa-bo bivši predsednik se zavzema za Sudanski problem. Pa so mu nekako že povedali da naj STFO, pa kar ne neha.

Ali ste vedeli, da je cena mačet odvisna od rezultatov na volitvah?

Ja, zadnjič sem nekje bral, da je cena mačet odvisna od tega, katera stranka bo zmagala na volitvah, saj je od tega odvisno število nadaljnjih pokolov.

Socialna služba in »biti potrjen«

Osebno menim, da ljudje, ki hodijo tja, in krpajo ter »mašijo« gnojnične jame, ne pa odpravljajo problema v bistvu, delajo bolj ali manj slabo uslugo vsem. Medvedjo uslugo. Sizifovo delo. Blažev žegen. Dajejo revežem upanje, da bodo lahko preživeli kako leto več (in zaplodili še kakšnega otroka, če bodo imeli dovolj energije in »žmohta«), po drugi strani pa iščejo samopotrditev nekje drugje, kjer te ne poznajo. Tam je najlažje. Drugje. Kjer te ljudje še niso »prečitali« in se lahko pokažeš kot čisto druga oseba.

V tem pa je največji problem. Če se človek ne znajde v obstoječem sistemu, si mora ustvariti neke nove pogoje zato, da se lahko dokaže. (Tudi sam sem hotel oditi v Ameriko, ker mi je dosadilo življenje tukaj. Pa mi ni žal, da sem ostal, saj se moraš »matrati« povsod. Pač več delati. Hrbta ne uklanjam nikjer, vseeno pa menim, da je Amerika tukaj.) Je pa nekaj ljudi, ki zasedajo razne zelo občutljive, socialne funkcije (od zafrustriranih učiteljic, do delavk socialne službe, ločenih ali samskih profesorjev, nepotrjenih župnikov, svetovalcev in psihologov) ki izživljajo svojo samopotrditev skozi »kvazi pomoč« drugim. Ti ljudje soodločajo o razvoju otroka, njegovi samopodobi, samozavesti in ponosu. To sem opazil šele v srednji šoli, kjer sem opazil, da so ti vsemogočni profesorji čisto navadni ljudje, z vsemi problemi, ki jih imamo vsi. Takrat sme opazil tudi, da so osnovnošolske tovarišice dosti večji problem, saj so bile nam »nedotakljiva« kot božanstva, in imela so vedno prav.

Tako se rojevajo podobne akcije, kjer pomagaš »tam drugje«: kjer ne moreš preveriti smiselnosti početja, uspešnosti dane pomoči, nasploh dela teh ljudi. Ne rečem, da se ne trudijo.

Vsak ima možnost izbire.

Lahko si klošar ali predsednik države. Vsakemu se lahko zgodi, da pade globoko. Res. Vendar ima vsak lahko par mesecev, lahko tudi kako leto, čas za jamranje, za smiljenje samemu sebi, za jok. Potem pa se moraš pobrati. Največ energije imajo ravno hendikepirani ljudje! Bolni, slepi, brez družine, karkoli, vendar le takrat ljudje vidijo, kaj jim pomeni. Saj tudi sam vem, da me nesreča na avtocesti tudi mene za kak teden ali mesec ustavi. Po dežju vedno posije sonce.

Zelo sem negativen, kajne? Počakajte malo…

Ja, vedno potem obrnem na kaj lepega. Trenutno imamo za »vogalom« primer, kjer je treba sočloveku, (slovencu, belcu, ki nosi kombinezon in karirasto srajco, smrdi po švicu in pije pivo čez vikend, medtem ko pere svoje imetje na dvorišču) pomagati. nne samo prvi mesec, ko so jih oblegali mediji, temveč do konca.

Imamo dober primer, da se lahko dokažemo na lastnem dvorišču. Da nesemo deset jajc in pa žakelj krompirja k njim, skupaj z nekaj moškimi, ki bi tisto popoldne pomagali. V Železnikih bo sedaj čez zimo senca. Sonce jim naredi dan, vendar bo mrzlo. Pa ni tako daleč od Ljubljane, da bi morali imeti misijone tam. Ti ljudje že poznajo krščanstvo in znajo prečitati osnovnih deset zapovedi. Ti ljudje rabijo potrditev, da se jim splača vztrajati v šaleški dolini in ne oditi drugam.

Popušili smo v Bovcu. Če se odpeljete v te prekrasne kraje, so tam še vedno »spomeniki« lokalni naivnosti in nesposobnosti (=lumpariji) politike. Če vam Železniki in Celje ne dišijo, pa se odpravite na eno kosilo v »B’c«.

Dokažimo, da znamo poskrbeti zase. Mogoče nas bo Evropa videla kot zaprte, vendar se moramo pač po čem izkazati. Saj, če bomo poskrbeli zase, nam ne bo potrebno niti iskati problemov drugje. Dovolj jih je doma.

Pa še ena stvar: sedanje podnebne spremembe bodo povzročile velike premike tudi pri nas. Pričakujem, da bodo afriške države imele več dežja, vode, mogoče bo zemlja lahko bolje obdelana. Kaj pa nam pravi, da ne bomo Evropejci v naslednjih petdeset/sto letih živeli nekje v puščavi ali pa v tropskem gozdu? Kdo nam bo takrat pomagal? Največ si naredimo lahko, da si pomagamo bližnji. Stopimo skupaj.

Tako so se počutili naključni obiskovalci v Ljubljanskem BTC-ju, ko sem s črnim Lexusom RX 400h neslišno zapeljal za njihov hrbet. Neslišno? Ja, saj je avtomobil takrat poganjal elektromotor – ravno prava stvar, da te “nature-friendly” pelje po centru, v gneči ali ko iščeš parkirišče.

Ko sem mencal pred vožnjo in mislil “še en iz vrste..” sem se potem uštel. Na srečo/žalost me ni spremljal nihče, zato je bila vozniška izkušnja odlična. Ko sem obrnil ključ, je avtomobil naredil “ck” in nič drugega. “No, pa je”, je rekel Damjan in mi prepustil 64.500 EUR vredno vozilo. Nič “verglanja”, dodajanja plina, nič. Le kratek “ck”, ki ti pove, da te bo motor na baterije odpeljal s parkirišča.

(P)lexus solaris

Mimoidoči pešči so res gledali. Tudi sam sem bil navdušen nad pogruntavščino japoncev, da kombinirajo elektriko in gorivo (bencin). In to zelo uspešno. (Nemci naj bi poskušali razstaviti vse skupaj, vendar jim elektronike še ni uspelo “skopirati”.) Lexus, ki je del koncerna Toyota, je res dovršen avto. Mogoče sem šel z izbiro avtomobila previsoko, saj bi moral poskusiti tudi osnovnejše avtomobile, na primer iz serij IS in GS (ne vem, kje so dobili te nezapomnljive kombinacije?). Saj me poznate: jaz ne bi bil jaz, če ne bi želel še več in več… Vsekakor pa bom poskusil vožnjo s Toyoto Prius, kot mali hibridni avto za po mestu (z manj kot 10.000 prebivalci).

Od nekdaj me fascinira varčevanje pri energiji (edini ves čas letam po hiši in ugašam luči), pri vodi (ker vedno razmišljam, kako bi odpadno vodo iz kopalne kadi speljal še v školjko), recikliranju (po celi hiši imamo neke vreče, kjer zbiramo plastiko, papir) in pri denarju (imam prazen tošel in polno investicij).No, ko pa gre za vožnjo, pa sem sploh rad varčen, saj vem, da gre celotno gorivo nekam v luft, medtem ko premaguješ tiste kilometre (bližnjivzhodnjaki pa služijo in dopuščajo raji, da se zbira sredi delovnega dne v tisočih, vzklika in dviga roke za vsako malenkost). Medtem, ko Lexus izkoristi tudi zaviranje, saj se namesto v notranjo energijo (=toploto zavornih ploščic) spreminja v električno, ki polni akumulator. Zaslonček na armaturi te vseskozi uči, kaj se dogaja v avtomobilu n te lepo osvešča in hkrati izobražuje.

Seveda, moja noga včasih postane jako težka. In ker je nekje 272 konjev (skupnih 200kW), ki jih pod pokrovom skriva dvotonsko vozilo res optimalna kombinacija, ki te zvezno (brez trzanja, preklapljanja, menjavanja, ropotanja) pripelje od nič pa do neskončnosti. Motor je lepo odziven, mogoče kdaj pelje v previsokih vrtljajih, kar je posledica moje odločnosti s stopalko (Za plin? Za elektriko? Kje je stari “gas”? – tudi način vožnje in poimenovanje novih navigacijskih ročic se bo spreminjalo).Vožnja je super, včasih preveč skakljajoča, saj je vozilo višje in zato manj amortizira neravno cestišče. (Še moj nemec zna biti mehkejši.) Ko pa se umiri (mesto, počasna vožnja), pa se res počutiš, kot da bi drsel s črnim zmajem.Poslovnež, ki zna skrbeti za samozavest (zavedanje sebe, svojega duha in svojega podjetja) zna s takim vozilom res navdušiti poslovne partnerje. Vozilo je višjega razreda – okej, popularni SUV, vseeno pa ga kaki limo ne doseže. Tudi zaradi uporabe hibridnega pogona.Poraba je nekje 9 litrov, vendar si pri svoji vožnji nisem zapomnil porabe, zato verjamem svetovalcu Damjanu. Če primerjam na uč celoten razred, je to ziher kake tri litre manj, kot bi rabil navaden motor – ergo: hibrid je zakon (narave)!

Vožnja na baterije.

“Uporabimo, kar znamo in kar smo se
naučili ter ustvarimo izkušnjo, ki presega
vaše zahteve. Pričakuje jih.”
Je enkrat rekel Takeshi Yoshida, področni vodja v Lexusu.

Tipček ima prav. Vozilo ima ničkoliko malenkosti, ki jih spoznavaš med vožnjo in uporabo, vendar sem opazil eno pomembno lastnost – nič ni preveč, niti premalo. Če moraš pač luči prižgati na roke, prav (najbrž je pozicija na AUTO na ročici rešitev problema – nisem poskusil). Vseeno pa pride zelo prav vzvratna kamera in dodatna aktivna oznaka, kam bo avto peljal (prav pride blond deklicam in “čičotom” z otrdelim vratom).

Prav pride tudi lesen volan, ker imaš res dober oprijem, medtem ko za volanom brez uspeha iščeš možnosti za ročno pretikanje. Volan je neskončno funkcijski, saj sem npr. tudi telefoniral preko njega (ja Bluetooth povezava z mojo Nokio N73 deluje odlično). Gumbov pa ravno dovolj, da jih obvladaš po enem tednu od nakupa.

Perfektno!

Lexus stremi k popolnosti. Ne… – k perfektnosti. Perfekten avto, perfektna vožnja, perfektna poraba in perfektno osebje: gostiteljica Lara, direktor Marko in prijazni svetovalec Damjan so perfektni! Zakaj to pravim? Po izkušnji Jonasa vem, da osebje močno odloča, kaj se bo z denarjem, ki ga kupec namerava “investirati” v novi avtomobil zgodilo. Perfektno!

Ker sem tudi sam včasih malo poseben, bo tako tudi poseben avto enkrat v naši hiši. Elektrika, vodik ali pa krompir in koruza so gotovo goriva prihodnosti. Gotovo bo Lexus tudi enkrat šel na koruzo.

In gotovo bo Lexus enkrat na našem dvorišču.

Konec.

Posted by mobile phone:
Dns je pr nas padou snejg. Sej ga nej več, sam blu je pa zanimivu. Tu pošilam sz telefona.

Revija Manager je pred časom pripravila lestvico najbogatejših ljudi v Sloveniji. Ocenili so kao vrednost premoženja v podjetjih pa nevemkajše.

Niso pa šteli, da so nekateri med njimi tudi najbolj zadolženi. Ali pa upravljajo s kapitalom, ki v resnici ni njihov (je od bank ali vlagateljev).

Zanimivo.

Lestvica je  bila zelo odmevna. Mogoče bi bila odmevna tudi lista najbolj zadolženih. (Upam, da se ne bom znašel na njej.)

Kaj menite?

Resnično.

Četrtek, popoldne, vse napeto, dež, temačno, občinski svet, zoprni sestanki pred tem, mi pa hiteli na obletno mašo naše Danice, ki nam je pred enim letom prepustila svetu primerne tegobe in odšla od nas. Takrat me ni bilo zraven, letos sem enostavno moral biti. Odpovedal sem občinski svet (kar se je izkazalo kot zelo umno) in odpravili smo se v Vipavski križ.

Med vožnjo pa sem se popolnoma pomiril… Kot da bi mi Danica položila roko na rame in rekla, “Daj Boštjan, nehaj. Tle imaš svoje punčke pa Sašo in babi, daj se malo umiri…”

In sem se. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za politiko, neke kvazi zanimive projekte, posel, negativne ljudi in ostalo. Odločil sem se, da bom vse skupaj pustil in se posvetil tistim, ki mi ljubezen vračajo.

Ko sva potem na pokopališču položila cvetje, sem opazil, da imam celotno premoženje v avtomobilu: svoji dve hčerki, babi in ženo. Nič drugega ne velja. OK, če razširim, so premoženje tudi naši na Cesti. Pa OK, tisti z Laz tudi, sam kaj ko tega ne vidijo.

Pri nas doma imamo še vedno kotiček, kjer gori svečka za Danico. Tako je še vedno pri nas.

Tudi sam jo pogrešam.

Ko smo bili potem po maši v družbi meni ljubih ljudi, sem se počutil res dobro. OK. Celo sem poslušal tistega, s kom sem govoril. (Opazil sem, da sem izgubil dar pogovora o privat stvareh v zadnjih letih.)

…

No, in ko smo se potem vrnili domov, sem skočil še na svet, glasoval za elektorje (rezultati so bili že itak predhodno skupčkani) in izvedel, da so sprejeli tisto, kar smo delali med počitnicami. Super!

Danes sem opazil malo ikonco, da naj nadgradim Javo… Opala…Da naj si naložim OpenOffice in to “for free!”

Okence, ki mi po navadi sporoča, da naj nadgradim najbolj kritične popravke, mi sedaj nekaj “prodaja”.

Osebno mislim, da bi po kakem zakonu v naši državi (ZVoP) tak način promocije padel. Dal sem privoljenje Javi, ne vem pa, da bi dal OpenOfficu…

Ideja je pa itak super!!! Ko bi izvedel njihov “izplen”…