Ne vem, zakaj se gostilna imenuje “Pri Lojzetu”, ker sliči na gostilno nekje stran od glavnih prometnic, kjer popoldne vrtijo glasbo (turbo folk, šlagerje ali pa dalmatinske melose) bolj na glas… Vsi poznamo lokacijo na Zemonu, kjer je skrita odlična restavracija in kjer je prava škoda, da bi naročal po meniju. (vineršnicla nimajo, čeprav bom naslednjič res naročil dunajca in pražen krompir – pa da vidim, kaj mi bodo prinesli).

Prostor te umiri, družba te poveže, imeli smo se res fajn. To je bil “sindikalni” izlet naše firme, pred novoletno gužvo in pred letanjem z vrečkami okoli partnerjev ali žlahte.

Pojdimo torej na lepše stvari…

Zbrali smo se za mizo, ločeno od “gužve” v drugi sobi (me je motilo, ker rad gledam okoli- napaka, posveti se raje “svojim”. Itak so bili sami javno znani obrazi). Svetloba na minimum, poudarek na intimnosti in… uživanju. (Res, da sem postajal kar živčen, ker se ne dogaja tako hitro… So me punce morale umiriti… Na koncu ti res ne preostane drugega, kot da se umiriš).

Pet hodov, same zanimive kombinacije: zapomnil sem si pire iz tartufov, divji brancin na solnem žaru, fižolova juha s kalamari, rezanci v carbonara omaki… Človek se ne more odločiti, katera jed je bila najboljša. (Alenka nas je malo kasneje dohitela…)

Tomaž nam je predstavil vsako jed posebej. Kako in kaj naredijo. Do potankosti, drobnih malenkosti, prepletenih v zgodbe, ki jih ravno zato delajo izjemne.

V tem je keč.

Ko je natakar naribal črni tartuf in predal aromo na penjeni pire, vem da je bilo to najdražje v ceni “obroka”. Pa ne tartuf, ampak zgodba. Ki si jo pripravljen dobro plačati. Denar itak ne more kupiti teh občutkov, če ti jih ni nihče pripravljen “zrežirati”, pripraviti (=skuhati) in postreči z vsemi gestami, ki sodijo zraven. (Kot bi lovil metulja. Vedno ti uide, če ga loviš. Če pa se umiriš in se odpreš, metulj prileti na tvoj prst.)

Ko je Tomaž vsakemu od nas z veliko pinceto razložil brancina iz solnega žara, ga otrl ob rob steklenega krožnika in položil na omako iz gorčice, je bilo to zelo intimno. In ko nam je vsakemu posebej, v fižolovo juho dodal žličko dimljene soli in sesekljanega paradižnika, sem zvrtel spomin in ugotovil, da mi tega še mama nikoli ni tako lepo postregla.

Prepletanje našega pogovora, sence natakarjev z vajenimi kretnjami, prekinitev preusmeritev pozornosti na Tomaževe zgodbe pri hrani, spet nekaj minut uživanja in spet neizstopajoč pogovor. In tako v nedogled (Ja, tri ure so minile kot bi trenil).

Zelo cenim naša dekleta (še posebej seveda financarko). Vem, da se ne bomo postarali skupaj, vseeno pa želim, da vsak od nas iz sebe izvabi tisto najboljše. Meni se ni sanjalo, da bom prodajalec. Pa da bom šef (čeprav vedno pravim, da nisem šef. Lahko sem partner, pomočnik – “boter” če hočete, ne pa šef. Šef kriči in ukazuje (=”one way business”).

No, potem smo dobili za osvežitev “Gin tonic na žlico”. (Pa kaj se ne spomnijo tlele.). Nežna pena, vendar popoln džin tonik okus, z limeto na vrhu. Mmmmmm.

Za konec pa dobimo še neseserje s sladicami: Kakijev mousse na kostanjevi kremi z jajcem in Nedokončan štrudel. (Sori, če si nisem zapomnil točnih imen jedi. Pa saj ni važno, ker itak ne boste znali naročiti:-)). Kaki s kostanji so jedle lani dekleta, Nedokončani štrudel pa midva z ženo, ko sva prvič šla spoznavati “krčmo” pod poročno sobo, kjer sva se oženila. Enostavno mor’te probat!

Minile so urice, počasi se je treba odpraviti, ko Alenka želi plačati svoj del… (Mah, spet sem premalo razločno povedal). Še zadnja slika in oddrvimo domov.

Maja je danes rekla taboljšo stvar: da bi se morali peljati skupaj še domov v kakem kombiju, da zaključimo dan, ne pa da smo se razdrobili v deževni večer vsak po svoje.

To cenim.

(To bi moral dati v drug post, pa mi je OK, ker se lepo nadaljuje: šla sva še v Ljubljano po ene tiskovine, pa v šoping, pa v kino. “Si moreš mislit, da me je žena povabila v kino!” Ona mene. Tista, ki je vedno naletela na očitke, da zmeraj očita, če rečem, da bi šel z otroci v kino, če smo “glih u lublan” in me ne zna nikoli povabiti v kino. Gledala sva Bourna. Mislil sem, da bom zaspal, pa me je držal film cel čas pokonci. – Prvi film, ki nima umetnih eksplozij pri zaletavanju avtov in neverjetnih udarcev pri pretepanju, ker tega tudi v rillajfu ni. Nazaj domov sem šel kot Transformer – nizek let, povprečje 120km/h, dokaj prazna cesta..)

Kot že dva dni, me vedno čaka prižgana lučka v tamali sobici. In dve majhni lučki na kišti od peglezna… In poprimem za peglezen, čeprav sem glih danes slišal komentar na moje dosedanje peglanje: “No ja, samo da si se spravil pomagat…”

(a ste mislili, da bom o čem drugem pisal? Tudi. Mogoče.)

No in mi pridejo pod roke same manjpomembne reči, kot so robci, serviete, kaka brisača, posteljnina, spodnje perilo… Tam nimaš kej zgrešiti, tudi če je kaka guba še zložena skupaj z majico… Ah, majice. Ravno sem gledal, kakšne majice imam (predvsem za švicanje in delo, ker so itak nekje 120 gramske, z veliiikimi logotipi, ki si jih ne upam preveč kazati okrog.).

Pa vidim, da je še cela ena od Mobitela, ko smo kupili en mobi paket. Ta je bila skompresirana kot hokejski pak (aja saj res, moram dobiti tega, ki jih stiska, da lahko komu prodamo. Mislim, da je en v Italiji. Spomni me.)

Pa se spomnim piknikov Kluba Voznik vozniku, ki se počasi spravlja v finančno obvljadljive vode. Takrat pa smo (V Bistri) imeli vse zastojn. Pijača, hrana, muzika… Če bi se takrat pojavil kdo z zelenim telefonom, bi ga lastnoročno vrgli v Bistro. Sam kaj, ko so zmetali nevemkoliko denarja za tisot, polovico pa ga še oprali za kak LDS. (Takrat so bili zlati časi za “prave” stranke. Sedaj ni nič. Vse se takoj najde.)

Potem je ena (neuradna) iz letošnjega 7. Svetovnega festivala praženega krompirja, ki mi jo je dal Jože Ferčak. To še posebej cenim, saj bomo imeli naslednje leto velik izziv tako dobro pripraviti, kot smo v Beltincih letos. Jože je zelo velik človek. 120 ljudi je migalo dneve pred tem – kot eden, brez kujanja. To dobiš le še v res odročnih vaseh po Sloveniji. Zelo cenim.

Pol mi pride pod roke ena od tamale, na njej piše Problem Girl. Saj ne vem, iz kake pocen’ štacune, kjer se čudiš, kako jim uspe tako poceni narediti in zakaj tega ni bilo v Jugoslaviji. Gledam tisk, super. Pegla se super (boljš ko vse tabele majce z logotipi). Model – premajhen, itak. Pa se spomnim na Makedonijo, ko sem videl štacuno v Skopju z Mont metkami (bunde, z značilnim kvadratastim šivanjem, polnjene s puhom, za tiste, ki so mlajši). Pa so mi rekli, da je mogoče tle večina ponarejenih, saj je to pomembno šverc blago. Ne mor’š verjet’. Podobno je z Jutranjko, Kolinsko, Gorenjem pa sploh.

Posebna šverc roba so bile Lisca kopalke, saj naj bi eni znanki ene zrihtal. Pri nas pa se Lisce ne ceni – ja, sedaj so razni Palmersi, pa Triumphi… Klinc. Lisca je zelo dobra. (Beti gate/boksarce pa za en drek, saj imajo pas, kot da bi imel pruh).

Aha, pride mi v roke majica z rumenim logotipom VEGA. Še pomnite operaterja, ki je zdrsnil na bananah? Jaz mislim, da so tem ljudem nekateri pošteno “smestili” vse skupaj. Toliko napak na enem mestu in v nekaj letih pa še ne. Voljatel na primer bo nekako preživel. Vega pa je padla na celi črti.

A veste, da je moja firma dobavila prve kuverte (preko 100.000 raznih kuvert) Vegi? To mislim, da je bil račun s številko 1/2001, ko sem začel s firmo. Moj prvi račun. Pa ne bom pozabil tipa (še sedaj meša zrak – me bo itak spoznal, če bere bloge), ko je primerjal odtisa barv med dvema kuvertama: ena tiskana v ofset, druga v fleksotisk tehniki. Pa gleda skoraj pod lupo, kako to, da se v niansi razlikujeta. Ne moreš verjeti.

Potem sem dobil pod roke eno Tom Tailor majico. Pa sem se spomnil na uvoznika (zelo znano firmo), ki nas je zajebala za 2 MIO SIT, da sem komaj preživel tisto leto, zato ne bom komentiral te majice. Mone. Da jih ni sram. Predvsem tizga kretena s primorske. Rešujem mu kožo, pa me potlači v drek. Pizda. Se bomo že še srečali.

Pejmo naprej…

Pri spodnjicah sem že bil. Pa nadlajujem… Zakaj nosim bokserice? V vojski so nam dali bokserice. Prvič sem nosil tiste “cunje”. Pa sem se zelo navadil na to, da ti premoženje prosto visi. Ne bom pozabil enkrat v vojski, ko so prihajali novi gušterji (ja, bil sem v JNA, ravno pred vojno, tako da sem pobegnil, skupaj s šestimi tipi, Ljubljana, Kasarna Ljubo Šercer – sedaj Bežigrajski dvor), sam pa sem imel ključe od kluba, kjer smo gledali TV. In tam so sprejemali gušterje…

Zamislite si polno sobo gat, majic, košulj (srajc), peškirjev/rućnikov (=brisač), nogavic/ćarap,… kar ti srce poželi…

Ker sem imel ključ (tega pa samo jaz) od mini sobice, kjer je bila foto temnica (od tod moja ljubezen do fotografije), sem napolnil to sobo z majicami, gatami, nogavicami, skratka vsem… “Velika krađa imovine jugoslovenske armije”, ki je niso nikoli zasledili. Do konca vojske (itak sem se skidal 78 dni prej) nisem niti enkrat pral nogavic (celo pustil sem, da so mi jih ukradli), majice sem imel vedno snežno bele, kot nove (seveda so bile nove, nikoli še prane), srajce pa po izbiri, včasih ovratnik 43, včasih 44…. To je bilo veselje.

Toliko je bilo te robe, da sem je še domov odnesel. Mogoče imam še kako majico od takrat kje v omari… (O pobegu z vojske in mojem streljanju na helikopter JNA pa kdaj drugič.)

Pejmo nazaj k peglanju.. Ah nič, rdeča lučka mi sveti. Konec je. Samo še tole iz NTP (Notranjski tekaški pokal) probam speglat, saj je nova. Ja, dobil sem jo, ko sem (ves polomljen) pretekel 9,8 km okoli Cerkniškega jezera (V bistvu od Ribiškega kota proti Javornikom, okoli Zadnega kraja do Otoka pa nazaj). Bilo je super.
Ja, potem se je tek razbohotil preko počitnic, sedaj sem pa ulenjen, tlele na laptopu visim, namesto da bi šel kako uro ven laufat. Pa še vsa darila za letošnji RD sem dobil na temo teka (dolge švic majce, še ene hlače, kratke hlače, vetrovko,.. – ni izgovorov, ane?).

Nič, lučka gori, pare več ni. Jaz pa grem pogledat ženo, kje ždi.

Moj kolega Hoze Cajzek je peljal ekspedicijo v Peru. Tam so… seveda tudi pražili krompir.

Poglejte si tukajle: