Preko trideset različnih vrst praženega krompirja bo brezplačno na voljo vsem ljubiteljem praženega krompirja. Prekmurci so poskrbeli za dober program, odlično hrano in pijačo, zato vas naslednjo soboto vabijo medse.

Še dober teden nas loči od sedmega svetovnega festivala praženega krompirja, ki bo v soboto, 8. kimavca 2007 v vasi Lipa pri Beltincih. Glede na dosedanje izkušnje organizatorji pričakujejo preko 30 različnih načinov priprave in jedi iz praženega krompirja, ter preko 3.000 udeležencev, ki se bodo enkrat letno družno poveselili ob kultni slovenski jedi.

Prekmurci so dobro poprijeli za delo, zato bo poleg mesne priloge in pijače poskrbljeno tudi za predstavitev lokalnega kulturnega izročila, turistične ponudbe Prekmurja in domače glasbe. Tudi tako predstavljamo Slovenijo z vsemi izročili, šegami in običaji, ki jih v tej naglici pozabljamo.

Mednarodni gostje bodo imeli kar nekaj ekip, ki bodo pripravile pražen krompir po njihovem receptu, kar je še posebej vredno poskusiti. Naslednjo soboto imamo torej vsi ljubitelji praženega krompirja kosilo zagotovljeno!

Več informacij o festivalu je na voljo na spletni strani društva na www.krompir.si.

Spet bomo pakirali šolske torbe, odevali mulčke v rumene rutke, jih tapražnje oblačili in vozili v šole in vrtce. Pa o šoli naše tretjerazrednice raje drugič, saj bi tokrat malo opisal pot v vrtec naše tamlajše.

Začne se z uro okoli sedmih, ko smo itak že prepozni za karkoli, da bi to naredil v miru. SEveda lahko pri bujenju kaj narobe dregneš in imaš prvi odgovor “Ne oči, mami me bo zbud’la.” In se izmenjava…

Ko se krmežljavčki končno prikažejo v dnevni sobi, kjer se še med cartanjem pregovarjamo, kdo jo bo peljal in kdo prišel iskati, je zelo pomembno, da jo medtem slačiš in preoblačiš, saj se v nasprotnem primeru vse zavleče, saj mora drugače to opraviti sama.

“Aja, še lulat. Hitro. Kahla je tukaj.” “Ne bom, bom v vrtcu.” Na srečo ji zelo redko uide tam, bolj je to primer doma. “Dobro, pa nič, naj te tišči.”

Česanje je posebna pesem. Jaz vem kako je, če te kdo med česanjem cuka, zato poskušam biti predvsem pazljiv. Žena je pa predvsem dosledna. Tako so lahko že prve solze in “…oči bo…”. Pa se izmenjava….

Ko se odpravimo v kopalnico, da se vsaj tisto najnujnejše umije po obrazu, je največja napaka, če želiš to storiti na hitro, saj se potem vse ustavi, saj se bo sama. Pri tem je po navadi takoj mokra majica, če ni že toliko polita, da jo moraš preobleči.

Preživimo koplanico, ko se namensko postavim tako, da zapiram pot kam drugam, kot proti izhodnim vratom. Drugače ti uide v dnevno sobo, mogoče se kaj igrat, ali pa skušat tvojo jutranjo potrpežljivost.

Obutki. Preden najdemo razmetane sandale, ona že najde druge in jih mora obuti – spet seveda sama. Kar je tudi prav. Potem opazim, da nogice narobe kažejo – leva je obrnjena še bolj levo in desna še bolj desno. “Aja, narobe se jih je obula,” mi zvon, vendar sem tiho. Prav tiho. Zakaj drugače se bo procedura obuvanja ponovila in bo vse trajalo še dlje. Na mseh mi gre, kako smo včasih smotani. Čez par let tega ne bo več. Andrjea bo odbrzela v šolo, kot sedaj mi. In ne bo več teh lepih spominov.

To objavo sem napisal vsled teh nogic. Ker so tako simpatične, ko so narobe obute.

Andreja, naj bo to v tvoj spomin.

Imam pa tudi en, mogoče neuresničljiv, patriotski, in kao predrag predlog, idejo:

naslednje leto naj država Slovenija nameni 100 EUR na prebivalca, za koriščenje letnega dopusta v Sloveniji. Saj morje nivemkaj (ufff, San Simon zadnjič – “kofe”, da ga ni še bilo tacga na našem jezeru…), imamo pa kar nekaj hribov, zdravilišč, jezer, rek, turizmov, sob, hotelov, vintgarjev, koč, poti,….

Finta je v tem, da itak ne bi investirali ravno 200 MIO EUR, saj bodo pomagali ponudniki. Itak jih toliko in toliko gre pogledati tisto “sunce imaš, more imaš, šta očeš još” obalo, črno zgrajene vikendice, ki so vedno prve na spisku rušenja, težko zaslužene jahte in tako naprej.

Glava finta pa je v tem, da denar itak ostane pri nas. Samo obrne se. Gre iz neproduktivnih akcij STO-ja v žep najprej “poživljenim” (ang: Envigorated) slovencem, potem pa nazaj ponudnikom, ki bodo itak akcijo sofinancirali.

Pa bomo vsi hepi.

Res, že lani sem cagal, da bi sploh šel na morje, ker smo bili pri enih “patriotih” in se mi je vse zamerilo. Pa sem letos spet šel “kune futrat”. Tlele sem pisal, kako smo se imeli, pa tlele. In sem rabil pet dni, da smo k sebi prišli… Najraje bi delal doma, malo pod stresom, ker se potem najbolj fajn počutim…

Društvo za pražen krompir že ogreva veliko ponev za zaključek prireditev Poletje v stari Ljubljani.
Dobimo se v soboto z uradnim pričetkom ob 12.00 uri pred gostilno Pri Pavli na Starem trgu, kjer bomo do večernih ur pripravljali našo priljubljeno jed – pražen krompir. Poskrbljeno bo tudi za kak kozarček cvička in seveda dobro voljo.

Udje, simpatizerji društva in torej vsi ljubitelji praženega krompirja – lepo vabljeni na generalko pred festivalom naslednji teden.
Več o teh kolobocijah tudi na www.krompir.si.

Danes sem izvedel, da se je del prijateljevega življenja skozi nesrečo preselil v nebesa… Stara je bila dve leti.

Ko to pišem, se mi ekran malo megli (pač).  Odkar imam sam družino, me prizadene vsaka taka stvar. Tudi zato, ker sem bil sam prikrajšan tistih malih dejanj ljubezni in pozornosti, pogovora in vzgoje, ki ti jih nudi oče, včasih tudi mama.

Včasih imam samo en cilj v mislih: da se naša družina obdrži, pa naj bo karkoli že. Da imamo drug drugega in se cenimo.

Kako malo je potrebno, da se ti prevrstijo prioritete v življenju. Ko sem izvedel, da je v petek že slovo, je naša tamala spet eno skuhala. Namesto, da bi spet zijal nanjo in se jezil, sem šel do nje in jo stisnil. Jo imam pri sebi.

Najbrž ni presežnika, s katerim bi opisal žalost vseh, ki so delili z njo zadnje minute.

Jutri bo jokalo nebo….

Ja, moški naj bi vedno zgrešili tri stvari: straniščno školjko, klitoris in obletnice.

Jaz vem, da dveh gotovo ne zgrešim.

Zato imamo vgraviran datum poroke na poročnem prstanu, ane? (samo jaz ne vem, kje ga imam…. – se hecam. Gor na omarici, samo nosim ga ne, ker imam “original” pretežno ob sebi.)

No, in danes sva praznovala že deveto obletnico poroke. Še malo, pa bova totalno “nestandardna” in nezanimiva, saj se še nisva ločila in slabo kaže, da bi se.

Imamo včasih v hiši tudi kakšno glasnejšo debato, nedane, vseeno pa je lepo na koncu vedeti, da imaš eno osebo, ki ti stoji ob strani.

Če ne bi bilo Saše, ne bi imel firme. Ko sva bila čisto brez denarja, sem pustil dokaj dober “šiht” na socialistični Pošti in šel na svoje. Zapufal sem se za 700k SIT, ona pa je bila zaposlena v “fabrki”. Prvi račun sem (po enem mesecu dela) izstavil v višini nekje 70.000 SIT. Pa sem bil zelo srečen. Res, da mi ni pokril niti stroškov, moj je bil pa le…

Pa mi je stala ob strani in mi zaupala… (Zdaj mi še vedno stoji ob strani, samo zaupa mi ne več, saj se ideje še kar vrstijo… Pa ~Kaprica, pa Portfelj, pa turizem in apartmaji, pa še en nov projekt,…)

Če ne bi bilo Saše, ne bi imel družine.  (Preveč retorično. Naj razložim.) Ob njej sem se naučil oprostiti. Enkrat se mi je opravičila, ko naj bi bila ona “kriva”. Tega ne bom pozabil nikoli. Od takrat nisem več toliko trmast, vsaj v odnosih ne. Naši dve cvetki sta pa itak posebni.

Kaj se zgodi, ko se družita intro in extro tip človeka? Odlična kombinacija, le prave vloge morata najti… Ker sem sam ekstrovertiran, mi manjka introvertiranosti – kar dopolni žena in obratno.

Kaj si zapomniš od vsega tega življenja skupaj? Enkrat je bil en film, ne vem kateri že, ko je tip rekel, da se po pokojni ženi spomni samo tiste male, včasih neprijetne stvari: “ko je prdnila, ko je rignila ali pa ko je spet začela z njenimi kapricami… Drugega se ne spomnim. In kaj bi dal, da bi lahko to še enkrat doživel…”

 Imejte se radi.