Ojla,

Še dva dni je do konca tekmovanja začetnikov na Nike+ spletni strani http://blog.vimagic.de/2007/06/30/july-beginners-challenge/. bosstjanz vodi.Dejte kej navijat! Pa pošljite mi podatke, da se vključite v naslednji “Slovenia Run” tek (Mikrospin je zmagal – se vidi da je to en profi…)Mal mi je tale post zmešal stran..

Na Filipinih so zaporniki začeli res super stvar! Plešejo na razne komade (v tem primeru Thriller, Michaela Jacksona), kjer sodeluje tudi 1.500 zapornikov. Pogletje si video, ki ima nekje 600.000 zadetkov. Posneli pa so še druge komade, npr. Sister’s Act, Queene in tako dalje.

http://www.youtube.com/watch?v=hMnk7lh9M3o

Naredili so pravi virusni marketing.

Ko tečem, sem popolnoma odsoten. Skozi glavo mi letijo misli, ideje, problemi,… da se na koncu zbistrim in pridem k sebi… Probleme pa pustim tam nekje na četrtem ali petem kilometru.

Ko prideš čez prvih pet kilometrov, ti je “ravno” za vse, samo da imaš mir in svoj ritem.
Ja, ritem, dokler ti ga ne zmoti kak avto, ki praši na ves gas, traktor z nakladalko ali pa kaki psi. Vse pa gre po pravilu močnejšega: če se bliža avto, se umakneš, pred traktorjem lahko tudi malo pospešiš, da vidiš, ali lahko držiš, psi pa te ustavijo. Pač se jim “zazdi” igrati ali pa vsaj ovohati noge.

Zadnjič bi kmalu padel, ker me pes ni videl, ko pa sem pritekel na pol njegove dolžine se je pa obrnil. “Pejturet. Dejte pse na špago, če ne bom kakšnega ugriznu… ” sem še lahko rekel, medtem ko sem lovil ravnotežje pred padcem.

Saj vem, da noben ne grize in vsi so prijazni.. ma ne do poštarjev, tekačev ali majnih otrok, ki se jih malce bojijo. Res obožujem pse, vendar bi morali tudi na javnih poteh imeti nagobčnike najpprej psi, potem lastniki (ker so vedno pametni) in potem tekači (ker vsaj jaz vedno kaj sikam).

Moram si nabaviti majico s kakim strašnim napisom, da mi ne bo treba niti rečt. Ali pa s kakim kolom tečt…

Sedaj bomo na Notranjskem sadili južno sadje. Na Rakeku namreč uspevajo breskve – najlepše in najokusnejše, kar sem jih probal letos!

Izkoristili bomo torej globalno segrevanje in gremo ta vikend po sadike limon, breskev, kivija, lubenic in podobno.

Ravnokar gledam napoved filma Transformerji.

Ful kul. Ko sem bil majhen in ko smo program KP komaj lovili na naš ČB televizor, sem gledal robote risanke. Japonski Hentai, ki mu ni bilo para. Takrat so se transformirali iz prijetne naprave, avtomobila v strašne stroje…

(Vse derivacije Transformerjev, ki jih sedaj naše tamale vidijo na Cartoon Network so nič v primerjavi s tistim…)

Enkrat potem sem dobil v roke avtomobil, ki se je spremenil v robota. Prijatelj je dobil to iz Italije, meni pa se je spet zdelo kul…. od takrat imam rad majhne Gizmote, aparatke, napravice, ki zmorejo več… Od švicarskega nožka (original prosim), do Leatherman klešč, Maglite lučke, Garmina, Nokie N73, Nikona D50, iPoda in Nike+ dodatka, Toshiba prenosnika, Fila očal, Samsonite poslovne aktovke,… Polno malih stvari, ki te (lahko) potrjujejo.

In ogledati si bom šel film Transformerji. Še posebej, ker je Steven Spielberg zraven… (Ziher pride tudi had pogledat, pa Jonas…)

Seveda pa morje ne more miniti brez izpadov kakih posameznikov, ki jim je IQ manjši od številke čevlja, ki ga nosijo. Tako smo na morju naleteli na enega Zagrebčana (policajac komandir ali nekaj takega, japajade), ki nas je poslal tja v Piranski zaliv, saj imamo svoje morje…

…Potem sem pri maši razmišljal… koliko od teh prisotnih ljudi nas “mrzi”, saj smo pač opravljali obred v slovenskem jeziku? Pa kaj ni cerkev povsod enaka? Zakaj se Karađić vedno pokriža, ko ga snema televizija? Ali se v pravoslavni cerkvi drugače tretira sovraštvo, nestrpnost? (Saj so tudi križarji delali neumnosti, ok…) ALi je res potrebno nekoga sovražiti, ker se pač piše Kočevar ali pa Zupančič (s trdim č)?

Pa kaj je tem ljudem (ki jih je na srečo vedno manj), da se odločajo tako hitro? Da mrzijo nekoga, ki ni iz istega sela, kot on.. Pa kako je to brez veze…

Prav spoštujem delavce, ki so delali naše zidke in zidove okoli hiše… So iz Bosne, vsakih 14. dni gredo k svojcem, drugače delajo po cele dneve. Res pridni fantje. Ko mi šef (Slovenec) pove, da so skupaj že deset let. Pa da bi dal roko v ogenj zanje… Res je.

Ena fotka v spomin…

Razmišljam naprej…

Ko enkrat začneš podžigati strast in čustva, potem ni konca. Kaj hitro se začnejo lahko pretepi, uboji, požiganja… Resnično te potegne.. Ko te enkrat nekdo (brez veze seveda) sovraži, potem ga tudi ti zlahka sovražiš. Potem pa se to samo stopnjuje.

Opazil sem, da smo Slovenčki vseeno veliko bolj izobraženi in tolerantni do soljudi. OK, z določeno mero rezerve, pa vseeno. Gotovo pa se ne zgodi več, da bi nekdo zaradi neke brezvezne stvari (npr. ker sosed ima rdeče čevlje, kar pa ti sovražiš in si ga pripravljen zato prebutat), res čustveno reagirali in peljali stvar čez mejo razuma. Saj se zgodi, da se fantje na žurkah z bradami nasadijo na kolena in z nosovi tolčejo po pesteh, vendar so lahko jutri spet za isto mizo v fab’rki pri malici.

Res priporočam, da ostanemo tako zmerni, kot smo. (Ne me zdej iz kakih liberalnih društev ali drugih verstev klicat za včlanitev)  Imamo dovolj za pomesti doma. Pa spoštujmo se še bolj…

Tako malo je potrebno, da se vse uniči in veliko več je potrebno, da se kaj dobrega naredi. 

Zakaj bi torej priporočil eno hišo med nekje 800 (Banjole) plus 400 (Barbat) apartmaji samo na poti do Raba?

Kot sem rekel, smo bili pri Piškorićih na Rabu. Moram reči, da boste med res prijaznimi ljudmi, ki vidijo tudi malo preko meja “Lijepe njihove”. Kar potrebujete, je na mestu in takoj za uporabo (tuš tudi zunaj, kuhinja tudi zunaj, lonci vsi, krpe za brisati tudi, apartma je zrihtan, kot je treba, cena “povoljna”,…). Sobe so klimatizirane, avtomobil parkiran tako, da lahko čez noč pustiš šipe odprte, pa ne bo nič.

Najpomembnejša pa je miza.

(Tle se nas je zbrala le kaka tretjina…)

Imajo namreč veliko mizo, ki je vedno polna. Kot tudi sedaj, ko smo bili mi, saj se nas je nakopalo preko 20 vsak večer. Bilo je res prijetno kakšno reči, se malo mednacionalno kregati o meji in spiti glaž vina z gazdo. To zelo cenim.

Če vas je več, kaki dve ali tri družine, da se boste lahko zvečer dobili skupaj za mizo in “popričali”, je ta apartma super.

Za kopanje je pa tako: če želiš dobro plažo, se moraš itak odpeljati, pa najsi spiš pri obali (za 75 EUR/noč) ali pa v samem Rabu. Je malo več za hoditi (cca. 300m), tako da se za morje moraš odločiti, ko pa si tam, pa je v bližnjem hotelčiču prav prijetna senca z mrzlim pivom za oce, sladoledom za djecu in koktejli za žene.

(Priporočam plažo Pudarice, ki je na začetku Raba, (kjer je včasih trajekt pristajal). Droben pesek, dva lepa zalivčka, dokaj divja plaža – tudi za nage riti, vendar zelo čisto morje, pa kafič s senco.)

Torej: čegreste na Rab, pa da se tja odpravljate po 20.8. (ker imajo seveda večinoma zasedeno – vseeno le pokličite), je tlele številka Piškorićev: ++385 (0)51 721 348 (Petar Piškorić, Barbat 309, Barbat na Rabu).

Pa recite, da je Boštjan priporočil, da vedo od kje jim toliko klicev… (nimam nič provizije na žalost, vi pa le vprašajte po boljši ceni).

Pa še ena ideja gratis: če si lahko privoščite morje septembra, potem boste res uživali. Mirno morje, ni gužve, toplo še vedno… Bomo probali kak vikend skočiti k njim, da sprobamo tole.

Pa fotke:

Za dostop je treba paziti: pri tehle rožah se zavije desno.

Apartma Piškorić.

Pa pogled z okna.

Lahko vam tudi najdejo kakega soseda, da boste mizo lahko vseeno uporabljali njihovo.

(Ma se ne hecam glede mize… Res dela pravo družbo: roštiljček je blizu, klet s pijačo tudi,…)

Dragi sošolci (torej žlahtni letnik ’71, OŠ Notranjski odred Cerknica, ajd pa Grahovci tudi),

na Rabu sem našel zapuščene prostore, kjer smo imeli pred nekje štiriindvajsetimi leti Šolo v naravi (saj niti nočem zračunati…). Četrti razred, še dokaj mirni, puberteta pa se je že začela kazati na napetih majčkah (pri deklicah) in prvih dlakah na prsih (pri fantih)… Ufff, kako smo zijali, ko je Mele prepovedal zgornje dele kopalk sošolkam… Ena je imela prav lepe…. Ufff, kako je bilo fajn videti, ko smo se učili plavati mrtvaka… (mislim pa, da so bili tovariši takrat tudi malo perverti, da so tako zapovedali…).

Tako sem gazdarico vprašal, kje bi bila lokacija, kjer greš skozi steklena vrata na plažo in je takoj ugotovila, da je to PadovaIII kamp, kjer je res bil slovenski počitniški dom, ki pa so ga naselile izbjeglice in sedaj propada… Zjutraj tako tečem na to mesto (cca 4 km v eno stran), in res najdem spomine…

Tukaj smo vsak dan šli na plažo. Vmes smo se vstavili na levi strani, kjer je bil slastičar in smo pili tisti odlični šejk iz borovnic. Sandi je enkrat naročil en Švejk!

Dom ima dva vhoda, kjer so bili v prednjem Cerkničani, v zadnjem pa Grahovci. Seveda smo se prerivali po dvorišču za naša dekleta, enkrat so se eni trije spravili name, med njimi tudi Bogdan Muhič, ki sedaj služi domovini nekje na Kosovu.

Hja, tukaj smo pa se šli stare škatle in pa Oj rim šim šim, ki ga nas je naučila Ladi, ki sedaj vodi Hotel Rakov Škocjan. Ladi je takrat ravno prišla v naš razred, saj so bili prej v Nemčiji. Rimšimšim je fajn, ker gotovo lahko poljubiš tisto dekle, ki ti je najbolj všeč. “Stare škatle” so bolj problem, saj te lahko še zavrne.

Tukaj pa smo plavali. Naredil sem za srebrnega delfinčka, ker me je valovito morje zalilo in sem kako sekundo prepozno prišel. Tovariš Skuk pa ni hotel ponavljati – še zdaj mu zamerim.

… tako, obudil sem nekaj spominov izpred 24 let…. Ko sem se vračal, sem srečal štiri mlade, ki so se vračali iz koncerta odlične hrvaške skupine Jinx. Imeli so odsotne oči, noge so jih vodile pač nekam proti Rabu ali kam že… Škoda.

Naš največji prekršek takrat je bil, ko je Sandi odpiral en ventil in je zavijalo kot, da bi tulil volk in je tako skoraj ves blok zbudil… Ko je prišla razredničarka, smo šli pač spat… Matr, se mladina spreminja…

Sošolci, a se spomnite? Je bil še kdo drug takrat v tem domu in ima podobne spomine?