Kar sm rjku, sm rjku…

Vsako jutro mi začne iz nosa teči kri. Tista, ta slaba…

Odločil sem se, da bom dal raje kri v dober namen, zato grem dati kri. Tisto, ta dobro…

Krvodajalstvo je postalo kar problem. Kje so časi, ko je pol fabrke šlo na krvodajalsko akcijo, pa so dobili klobaso, pa dva dni dopusta… Sej si ne moremo privoščiti, da bi kak dan ali dva bilo prazno v firmi.

Ah ja, socializem je bil prav fajn.

V avtu imam bolj težko nogo, vendar sem včeraj na poti iz MB v LJ, nekje mimo Celja doživel res norenje: jaz sem šel 180 km/h, ko me je skoraj nabasal od zadaj en BMW, blendal, s prižganimi meglenkami (sredi jasne noči), da je pač še bolj hiter. Na mitnici sem ga prehitel (fant nima za ABC, ima pač dober avto), potem me je še enkrat kmalu porival od zadaj…

Kasneje pa še en strašen Merđo.. Oba CE registracije.
Ne moreš verjeti. HItrosti so bile res velike, ker se mu nisem mogle niti približati z mojimi 200 km/h (Cajoti, ne brat tega). Morala sta iti preko 250km/h.

Pa se redno vozim LJ-Unec, ampak se mi še ni zdelo, da bi me kdo tako hitro prehitel.
Edinkrat, ko se je pri Golovcu zabliskal radar, je bil, ko je ujel dva nizozemca v eni stari korsi, ko sta šla nekje 110 mimo nas, ki smo capljali potrebnih 100km/h.

Pravica je. Pač nekje daleč…

Papež je vseeno malo nespametno povedal zadnjič…

Kaj se je zgodilo:
1. Papež je rekel, da Islam uči, da se vero širi tudi z mečem (=nasiljem)
2. muslimani so takoj začeli z nasiljem, da bi dokazali, da to ni res…

(Saj ne, da so kristjani bili kaj bolj miroljubni, ko so imeli križarske pohode…ampak je bilo to petsto let pred parnim strojem).
A ne bi bilo zanimivo, da bi se muslimani poslužili na primer gladovne stavke ali pa bi nosili zelene tunike in v miru molili 24/7, da bi dokazali svojo “miroljubnost”?

Imam nekaj kolegov, ki so muslimani, pa so prav fejst. Taboljš prijatelj v vojski (ja, JNA) je bil “od dol” pa mi je žal, da nimam več stikov z njim. Zame je to (kar je na TV in po raznih ulicah prašnih mest, polnih trupel in zažganih razbitin avtomobilov) čisto svoj svet. Kaj pa vem… Ne grem v Turčijo na dopust – raje v Sarajevo. Stokrat. So veliko bolj face.

Zadnjič sem bil v Beogradu in sem se spomnil “naše Juge”. Res nam je lahko žal uza tem, da se ne povezujemo več s Srbi. Rekel sem s Srbi, ja.

V Beogradu na primer imajo ful dober sistem SMS plačevanja parkirnine, ki ga naša ljuba Ljubljana ne bo nikoli imela. (Edino, če nas vzamejo za izvajalca). Aja, še je šansa… če bo Arhar zmagal, mu bom kaj rekel na to temo… Kot Cerkničan Cerkničanu… Pardon Ljubljančanu.

“If anything goes bad, I did it.
If anything goes semi-good, we did it.
If anything goes really good, then you did it.
That’s all it takes to get people to win football games for you.”

Paul Bryant, US football coach 1913-1983

Našel sem en zanimiv blog tlele.

Kakšne fotke. Mo2dra ima smisel, ful.
Sam mal otožno se mi zdi vse skupaj. Sej smo vsi enkrat na tleh. Pa gremo spat, pa je pol boljše.
Deklica išče nekaj, kar ji nihče ne more dati. Stalen proces iskanja “nekih stvari” v sebi, drugih, na splošno. V zvezi je enostavneje: odgovornost, prilagajanje (stalno), “ful gas” z otroci, kaj pa vem…

Včasih sem se ukvarjal sam s sabo in globokimi odnosi in ne vem kaj še vsem.. Zgodilo se je, da je šlo kako leto mimo, pa nisem opazil, da bi kaj bil drugačen, se spremenil, zrasel.

Sedaj gledam “malo čez rob”. Pomeni, da me ne zanima, kaj je bilo, ker za naprej itak ni časa razmišljati (otroci, posel, prijatelji, žlahta, ostalo)… Za danes živim.

Spremenil sem se, ko se je Saša meni opravičila, pa sem bil sam “kriv”. To je bila največja sprememba.

Mam prijateljico, ki ima podobne problem. Iskanje. Večno. Pa nezadovoljstvo. Pa sem ji rekel, da mogoče v taki zvezi ni enega člena dopolnjujočega, ampka sta dva enaka, podobno razmišljajoča.

Vedno mora “en biti šef”, drugi pa mora vedeti, da “to ni res”.

Mogoče se tudi motim.

To vreme je en šit. Nikamor ne moreš, svaljkaš se po kavču in gledaš TV ter miriš mulce. Potem pa smo se opravili v Narin na en sladoled. Poznate to vas? Na koncu sveta (ja, ker je naprej kmalu že Hrvaška), vednar lepo, predvsem pa turistično razvita. Ne moreš verjeti. Sredi Pivke čaka ena mala švicarska Micra, potem nama sledi vse do križišča za Narin. Ko se mi smestimo v lokalu, prideta Švicarja za nami, ker sta seveda zgrešila križišče. Prenočit. Pa kaj pojest. Potem pa še eni tujci. Pa eni Izraleci odhajajo. Pa kar nekaj se vrsti kar naprej.

Dejte si prit pogledat ta Narin. Pivka, Neverke, levo proti Šmihelu in Narin. Pa pri Andrejevih se ustavite.

Jaz sem bil prav za prespat par dni. Tečen, ko strela… Zdej, ko vem, da je luna mimo, je vse bolje.

Sori Saša.

… ki spravlja spat našo tamalo. Res, da včasih ni ravno pedagoško, vendar klinc gleda, če si zvečer utrujen in samo še za spat, tamale ti pa skačejo po glavi.

Ja, saj vem, da sem si sam to nakopal..

“Zdej gre Bavbav pogledat, če že spijo otroci…” pa trkanje po vhodnih vratih deluje, kot je treba. Le tako se umiri in z zanimanjem zaspi.

(Enkrat me je zeznila pri maši, ko sem isto rekel, da bo v zakristiji vzel Bavbav take punčke, ki niso pridne in vrtajo po naročju… Pa mi je rekla, da bi “šla pogledat…” Sploh se ne boji nobenega bavbava, le nekam strašno zanimivo se ji zdi nekaj novega odkrit.)

Angleži imajo en simpatičen izraz za vzgajanje strank. “Harvesting”.

Dobra letina, ki ti pripada na koncu, je dobro vloženo delo na začetku. Zato pripravljamo akcije direktnega marketinga tako, da bomo lahko potem pili in jedli od rezultatov. In še za repete prosili.

Se pa zgodi, da naročnik zahteva (figurativno):
* sladkovodno ribo, točneje potočno postrv,
* staro med 5-6 mesecev,
* dolgo med 25-28 cm,
* nima nekih vidnih anomalij,
* vsako sredo dodatno prejme hrano.

Kaj to pomeni?
Naročnik že razmišlja pravilno, da naj bi take stranke pasale k njemu, vendar je potem nepotrebnega dela zelooo veliko (saj mora naš ribič premeriti in oceniti vsako ribo posebej…), rezultat pa je vprašljiv – ribič najde nekje 12 rib med množico tisočih, išče pa tri dni… Seveda kaka riba vmes tudi crkne.

Po navadi pa naš ribič zajame več rib, jih na hitro pregleda in vrže ven “na uč taprave”. Če sem jaz zraven, to narediva skupaj.
OK, mogoče je pri tem kakšna daljša od 28 cm, vendar to tudi pomeni, da je bolj “zrela”, vajena loviti hrano, preživeti med drugimi. Drugič spet dobi mlajšo in krajšo, kar potem pomeni, da so bolj hrustljave in sveže.

Baze podatkov so žive, organske in se spreminjajo. Predvsem pa nikoli ne veš, kaj je res tisto pravo. S kombinacijo vsega (nagovora, ponudbe, oblike, izbora baze), pa se zgodi, da zadeneš prave.

Le to zagotavlja dobro akcijo.

Ljudje nismo aparati, da smo točno določeni. Ko se mi je enkrat zgodilo, da sem (spet) dobil isto kavo v kafiču, sem kelnarco lepo prosil, da me raje prej vpraša, saj se stalno spreminjam (enkrat z mlekom, enkrat s smetano, pa kapučino kdaj pa kdaj…samo črne pa res ne).

Tudi to je CRM.