V zadnjih treh dneh sem bil priča več stvarem, ki so se me dotaknile…
Prvi dan
Ker sem trenutno predsednik Lions cluba Proteus iz Postojne, spada med moje “dolžnosti” tudi obdarovanje “nekih” otrok, ki so pač prikrajšani za marsikaj.
Hvala Vanji, ki je zorganizirala vse skupaj, da sva se prvi dan odpravila v Postojno obiskati “skupnost stanovalcev”, kot jim piše na zvoncu manjše hiše na koncu ulice. Sprejela nas je socialna delavka in sedem mladih (- šest fantov in eno dekle, če sem prav štel). No in smo se malce pogovarjali, ko sem se zavel, da je pred temi mladinci še vse življenje!!!
Seveda, hodijo v srednjo šolo in so ravno toliko “normalni”, da jih je za spustiti v javnost. KAJ??? Za seboj so imeli gotovo zelo bridke izkušnje, slabo vzgojo, starše in stare starše ter družbo, ki so vsi skupaj v določenem trenutku odpovedali. In videl sem, da so najstniki, kot vsi drugi. Polni idej, življenja, prihodnosti! Prezgodaj odrasli s preveč bremena, da bi ga lahko nosili sami.
Naj jim bo prihodnost čimbolj polna, pozitivna in na sploh dobra. Zdrznil sem se ob bornosti daril, ki sem jih imel kot nesojeni dedek mraz s seboj. (Vanji hvala, da je samoiniciativno pridodala malce osebne ljubezni v obliki doma narejenih piškotov, ki smo jih skupaj pojedli.) Ker se me včasih preveč dotakne ranljivost bližnjega, jim bom zrihtal še en računalnik, saj so jim ga starega ukradli (verjetno sovrstniki, ki so poznali prostore v tej hiši in so pred časom vdrli in pokradli vse, kar je bilo vrednega). Tele lučke, ki svetijo v tej hiši imajo priložnost, da se razrastejo v lepe bakle, žarijo in svetijo tudi drugim. Upam, da jim bo uspelo.
Drugi dan
Drugi dan sva se z Vanjo odpravila v zavod Planina, iz katerega so postojnski mladinci izšli na samostojno pot. Seveda nas je pričakala na hodniku prava “recepcija”, s kričanjem, postavljanjem in podobnim. Otroci in “otroci” pač. Po pogovoru z ravnateljico mi je najbolj ostalo v mislih to, da se teh otrok nihče ne spomni, saj “niso simpatični” babicam in dedkom” kot kakšni drugače bolni, saj delajo sam kraval.
Ravno ti babice in dedki, ter njih otroci so spet odgovorni za mladino, ki se jim je “sfižila”. Planinski zavod je edinstven v Sloveniji, saj ima tako vrtec, kot osnovno šolo za prizadete otroke. Pač delajo nehvaležno delo, kajne? Rad bi slišal, kaj menijo o tem vzgojitelji, ki poznajo v globino vsakega bivajočega, in ki ne sklepajo po moji površnosti.
Pa če bodo pripravili za samostojen svet v letu 2012 enega gojenca več kot lani, so zmagali na celi črti!
Tretji dan
Danes si je naša firma vzela dan za strokovno ekskurzijo. Obiskali smo fabriko, in potem šli še na šoping in zaključili z odličnim kosilom.
Vmes pa se je zgodil še en dogodek, ki ga ne bom pozabil. Ko sva s kolegico bila na Čopovi, je po zvonjenju alarma v bližnji trgovini, stekel na ulico fant, ki je stiskal pod bundo nekaj parfumov (ko bi vsaj izbral vrednejše, so mi rekle kolegice).. Seveda je bilo jasno, da je “pozabil plačati”, pa tudi grozno se mu je nekam mudilo.
Ravno se mu je uspeh s plenom začel nasmihati, ko je mimo naju stekel po Čopovi navzdol, a se mu je “nerodno postavil” predenj mladec in ga poskusil ustaviti. (Rabil bi samo 100 – 200m in bi se izgubil med ljudmi, ki nimajo niti pojma, na katero trolo se mu mudi.)
Seveda je naš “športnik” želel na vsak način pobegniti, ker pa sem videl, da je med množico zijal tudi kakšen tak, ki mu je za poštenje in nemško gospodarstvo vsaj malo mar (torej, da se plača blago, ki ga v trgovini kupiš), sem tudi sam stekel za njim, da pomagam obvladati fanta. Po nekaj sekundnem prerivanju in pingponganju tega fanta po ulici, sem nekako vseeno “upočasnil namero” fanta (hvala bogu, da hodim na Aikido), mu s tem dal par sekund za “razmislek”, kar je izkoristil tudi varnostnik, ki ga je prijel in fant je dokončno obupal in se predal.
Bolj kot uspešnost akcije me že cel dan nekaj “matra”. Žalosti… Zakaj se je fant sploh odločil za krajo, za tako pot, ki ni ravno navdihujoča, ne daje upanja in prihodnosti? Kaj žene človeka, da ne zna več izbirati, moralno ocenjevati in se držati vrednot?
(Seveda me tudi “strokovno” moti, da sem mu z udarcem prizadejal bolečino, kar se še vedno pozna po moji razboleni roki, kar gotovo ni filozofija Aikida).
Zelo sem zaskrbljen nad družbo. Poleg teh naših gojencev in “prehitro samostojnih” mladcev iz Postojne je vedno več takih, ki ne znajo najti pravega dela, vizije, prihodnosti, in slabo ogledalo družbe. Kdo pa sploh je družba, politika, vlada? To smo kar mi vsi. Eden po eden lahko soodločamo o nas samih. Se odločimo, da bomo izbrali pot, ki bo na koncu dala potrditev, dobro misel ali vzgled za druge.
(Tale film moram linkat, ker je padel pravem trenutku pod moje tipke).
Eden po eden.
Bodimo v novem letu boljši. Eden po eden. Dan po dan.
