Ali lahko pomagam otrokom iz Angole?


Danes smo pri maši imeli misijonarja, ki je drugače Avstrijski Slovenec, sedaj pa se je vrnil iz Angole in zbira pomoč za misijone tam v Afriki.

Mah…

Razmišljam, ali ima to sploh smisel? Pri maši smo zbrali nekje do 100 EUR denarja, kar je ravno dovolj, da se odpelje nazaj do letališča in kupi kak sendvič za sabo. Če mu je še kdo kaj primaknil, se mogoče lahko z letalom vrne v Angolo, pomagati črnim otrokom.

Lačni otroci v Afriki

…so najboljši primer trpljenja, lakote, bolezni in sočustvovanja s temi problemi. Ker so črni, objokani otroci tako lepi, se jih da uporabiti tudi na ČB fotografijah, kjer razni humanitarci neskočno dolgo že zbirajo sredstva zanje (do tja pride nekje 25-35% sredstev, drugo gre za administracijo, pa vseeno). Črni otroci so postali simbol tretjega sveta, izgovor, da lahko svojim otrokom rečemo, da oni tam stradajo, medtem ko nočejo jesti repe ali korenja, da fotografi dobivajo nagrade, ko fotografirajo bedo po kampih in taboriščih (in na koncu naredijo samomor, kot je to storil en fotograf, ki je dobil celo mislim, da Pulitzerjevo nagrado – bom zvohal, mi internet ne dela).

Pa lahko to rešimo?

Tile otroci so prisilno vajeni takega življenja, saj so med nekje desetimi brati in sestrami že od prvega dne obsojeni, da bodo v prvih treh letih umrli z nekje 50% verjetnostjo. Njihovi očetje in mame (če jih niso že ubile bolezni ali pa uniformirani pripadniki drugega plemena) najbrž niti ne razmišljajo o enem tednu naprej. Pač, če riž je, se preživi, če riža ni, se matramo do jutri…

Grdo pišem, kajne? Trenutno mi je lepo toplo, v naročju imam 1000 EUR vreden laptop, po celi hiši gorijo najmanj tri luči brez veze, spodaj laufa pet računalnikov 24 ur dnevno, na dvorišču imamo dva avtomobila, mene pa kao skrbi za te otroke.

Nihče ne pokaže drugih slik: veliko afriških držav ima rudnike diamantov (Sierra Leone), naftna polja (Etiopia) in druga bogatstva, ki jih določeni »izbranci« izkoriščajo. Tem državam vladajo malo bolj izobraženi fevdalci, ki si s pomočjo pušk in mačet jemljejo pravico do demokracije enega človeka. Če pa država res nima nič, potem pa se plemena ropajo med seboj za fičnike, kot tudi ropajo mednarodne skupine, ki tja mahoma vozijo pomoč revžem. Še naš šemalo-pa-bo bivši predsednik se zavzema za Sudanski problem. Pa so mu nekako že povedali da naj STFO, pa kar ne neha.

Ali ste vedeli, da je cena mačet odvisna od rezultatov na volitvah?

Ja, zadnjič sem nekje bral, da je cena mačet odvisna od tega, katera stranka bo zmagala na volitvah, saj je od tega odvisno število nadaljnjih pokolov.

Socialna služba in »biti potrjen«

Osebno menim, da ljudje, ki hodijo tja, in krpajo ter »mašijo« gnojnične jame, ne pa odpravljajo problema v bistvu, delajo bolj ali manj slabo uslugo vsem. Medvedjo uslugo. Sizifovo delo. Blažev žegen. Dajejo revežem upanje, da bodo lahko preživeli kako leto več (in zaplodili še kakšnega otroka, če bodo imeli dovolj energije in »žmohta«), po drugi strani pa iščejo samopotrditev nekje drugje, kjer te ne poznajo. Tam je najlažje. Drugje. Kjer te ljudje še niso »prečitali« in se lahko pokažeš kot čisto druga oseba.

V tem pa je največji problem. Če se človek ne znajde v obstoječem sistemu, si mora ustvariti neke nove pogoje zato, da se lahko dokaže. (Tudi sam sem hotel oditi v Ameriko, ker mi je dosadilo življenje tukaj. Pa mi ni žal, da sem ostal, saj se moraš »matrati« povsod. Pač več delati. Hrbta ne uklanjam nikjer, vseeno pa menim, da je Amerika tukaj.) Je pa nekaj ljudi, ki zasedajo razne zelo občutljive, socialne funkcije (od zafrustriranih učiteljic, do delavk socialne službe, ločenih ali samskih profesorjev, nepotrjenih župnikov, svetovalcev in psihologov) ki izživljajo svojo samopotrditev skozi »kvazi pomoč« drugim. Ti ljudje soodločajo o razvoju otroka, njegovi samopodobi, samozavesti in ponosu. To sem opazil šele v srednji šoli, kjer sem opazil, da so ti vsemogočni profesorji čisto navadni ljudje, z vsemi problemi, ki jih imamo vsi. Takrat sme opazil tudi, da so osnovnošolske tovarišice dosti večji problem, saj so bile nam »nedotakljiva« kot božanstva, in imela so vedno prav.

Tako se rojevajo podobne akcije, kjer pomagaš »tam drugje«: kjer ne moreš preveriti smiselnosti početja, uspešnosti dane pomoči, nasploh dela teh ljudi. Ne rečem, da se ne trudijo.

 

Vsak ima možnost izbire.

Lahko si klošar ali predsednik države. Vsakemu se lahko zgodi, da pade globoko. Res. Vendar ima vsak lahko par mesecev, lahko tudi kako leto, čas za jamranje, za smiljenje samemu sebi, za jok. Potem pa se moraš pobrati. Največ energije imajo ravno hendikepirani ljudje! Bolni, slepi, brez družine, karkoli, vendar le takrat ljudje vidijo, kaj jim pomeni. Saj tudi sam vem, da me nesreča na avtocesti tudi mene za kak teden ali mesec ustavi. Po dežju vedno posije sonce.

 

Zelo sem negativen, kajne? Počakajte malo…

Ja, vedno potem obrnem na kaj lepega. Trenutno imamo za »vogalom« primer, kjer je treba sočloveku, (slovencu, belcu, ki nosi kombinezon in karirasto srajco, smrdi po švicu in pije pivo čez vikend, medtem ko pere svoje imetje na dvorišču) pomagati. nne samo prvi mesec, ko so jih oblegali mediji, temveč do konca.

Imamo dober primer, da se lahko dokažemo na lastnem dvorišču. Da nesemo deset jajc in pa žakelj krompirja k njim, skupaj z nekaj moškimi, ki bi tisto popoldne pomagali. V Železnikih bo sedaj čez zimo senca. Sonce jim naredi dan, vendar bo mrzlo. Pa ni tako daleč od Ljubljane, da bi morali imeti misijone tam. Ti ljudje že poznajo krščanstvo in znajo prečitati osnovnih deset zapovedi. Ti ljudje rabijo potrditev, da se jim splača vztrajati v šaleški dolini in ne oditi drugam.

Popušili smo v Bovcu. Če se odpeljete v te prekrasne kraje, so tam še vedno »spomeniki« lokalni naivnosti in nesposobnosti (=lumpariji) politike. Če vam Železniki in Celje ne dišijo, pa se odpravite na eno kosilo v »B’c«.

Dokažimo, da znamo poskrbeti zase. Mogoče nas bo Evropa videla kot zaprte, vendar se moramo pač po čem izkazati. Saj, če bomo poskrbeli zase, nam ne bo potrebno niti iskati problemov drugje. Dovolj jih je doma.

Pa še ena stvar: sedanje podnebne spremembe bodo povzročile velike premike tudi pri nas. Pričakujem, da bodo afriške države imele več dežja, vode, mogoče bo zemlja lahko bolje obdelana. Kaj pa nam pravi, da ne bomo Evropejci v naslednjih petdeset/sto letih živeli nekje v puščavi ali pa v tropskem gozdu? Kdo nam bo takrat pomagal? Največ si naredimo lahko, da si pomagamo bližnji. Stopimo skupaj.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja