Aikido


Četrtek je poleg torka čas za trening Aikida. To mi predstavlja poseben čas, ko sem sam s sabo in svojimi partnerji na blazinah.

Za Aikido sem prvič slišal v obdobju faksa, ko sem šel kolegu za uslugo fotografirat obisk visokega predstavnika iz Japonske in sta skupaj z glavnim trenerjem (in tudi pobudnikom Aikida v Sloveniji) izvajala napade in obrambe. Takrat nisem vedel veliko, le to, da Aikido nima udarcev, temveč se učiš samo obrambe. To pa je izgledalo tako, da je napadalec po večini letel po zraku, mojster pa je »nekaj plesal« po blazinah. V črnih hlačah so bili ti Aikidoke kar mistični, ko so se premikali po blazinah v ritmu in krožnih gibih.

Potem pa sem pred parimi leti iskal varianto, da bi se z Ano, ki ima malce preveč kil, skupaj udeležila kakšnega treninga borilnih veščin, na primer Juda. In ko sem iskal v okolici, kaj se sploh poleg Karateja (ki mi je čisto brezvezen), še trenira, sem opazil oglas za Aikido.

To pa grem probat! Sprejel me je trener, ki je v bistvu poštar, kjer me je takoj »vrgel na blazine«. Sam trening se začne z ugrevanjem, rednim ponavljanjem padcev in Ki (energijskih) vaj, ki ti počasi vcepljajo gibe, v pomoč pri kasnejšem izvajanju tehnik.

Po dveh mesecih neprestanega treninga padcev (del s tehnikami mi vedno mine hitro), sem se enkrat grdo prevalil, da sem bil kar cel teden polomljen, kmalu potem pa sem končno razumel pravo tehniko padanja. Od takrat naprej sem začel uživati, utrdila pa se mi je tudi hrbtenica, s katero imam stalne probleme.

Po enem letu treninga sem vedel o Aikidu to …. da nič ne znam. Vmes pa sem se naučil naslednje:

  • Spoštovanje Doja – celoten trening je narejen po točno določenem protokolu, velja popoln red, disciplina, saj le tako lahko prejemaš nova znanja. To se mi zdi pomembno, saj lahko rpide do poškodb.
  • Spoštovanje nasprotnika – pri Aikidu je pomembno, da nasprotnika, ki te napada, lepo onesposobiš, saj ga ne sme boleti, – učita se oba: tisti, ki izvaja tehniko in tisti, ki jo prejema (torej ki je napadel in bo onesposobljen),
  • Spoštovanje samega sebe – s spoznavanjem tehnik pridobivaš tudi na samozavesti, hitro se ti kakšna stvar lažje reši v življenju. Aikido je skoraj kot religija, saj si na treningih posvečen delu, svoji psihi in psihi kolegov, s katerimi treniraš. Tako pridobivaš vpogled na razmišljanje drugih ljudi (nasprotnikov) in se primerno odzivaš.
  • Spoštovanje narave, njenih zakonitosti – včasih se mi zdi, da bi lahko z Aikido tehniko, ki jo izvedeš na nasprotniku, analogno v naravi to pomenilo, da izruvaš celo drevo tako, da pravilno zviješ vejo, ki jo pač dosežeš. S tako malo energije, kot si primoran izvajati tehnike, res postajaš zelo samozavesten in v sozvočju z naravo. Kot je rekel O’Sensei: »Uporabi najmočnejše orožje na svetu: zemljo.« In res, po tleh se lahko vržem kadarkoli in ne bom grdo padel, saj znam uporabiti zemljo kot orožje. Včasih čutim, da imam moč, da bi vsakogar položil na zemljo, da se umiri.
  • Spoštovanje Aikida, kot takega. O’Sensei (Morihei Ueshiba, osnovalec Aikida) je bil »droben možic«, ki se ni mogel zoperstaviti močnim nasprotnikom s fizično močjo. Bil se je primoran »boriti« (to je bil čas pred drugo svetovno vojno, saj je Aikido najmlajša borilna veščina) na drugačen način. Spoznal je, da človeško telo deluje po določenih fizikalnih pogojih, da se na primer roka normalno zvija le v določene smeri, vse ostale smeri pa lahko izkoristiš kot vzvod, s katerim vplivaš na gibanje celega telesa (saj te drugače roka precej boli).

Dogaja se mi, da vedno znova spoznavam, da ne znam prav veliko. Pri vsaki tehniki je namreč toliko detajlov, da je pot Aikidoke počasna, s spoznavanjem svojega telesa in gibanja, kot tudi napadalčevega telesa in gibanja. Zato po vsakem letu vadbe s spoštljivostjo gledam nazaj in se veselim, kaj lahko pri isti tehniki izboljšam in na naslednjem treningu spoznam spet nekaj novega.

Aikido razumem kot najbolj čisto in pozitivno borilno veščino (ki je v bistvu predvsem obrambna) in to na najbolj človeški način, saj je prepovedano poškodovati nasprotnika, čeprav je z znanjem Aikida to zelo enostavno.

Cela filozofija se sklada z mojim lastnim prepričanjem, saj se vedno postavim na stran šibkejšega človeka, ki mu želim pomagati. Vedno me bolijo krivice in nasilje, ki ga premočen moški izvaja nad šibkejšo ženo, zato sedaj s pripravljenostjo in pravo mero energije lahko takoj »rešim« koga iz zagate.

Nisem za negativno energijo, ki jo izraža fizično nasilje in tudi druge borilne veščine, ki učijo, kako prizadejati bolečino drugemu. Tega je dovolj brez takih šol. Prefinjenost obrambe in tehnik je zato meni poseben dar.

Opazil sem tudi, da z resničnim veseljem (in seveda s popolno koncentracijo) sprejmem celotno negativno energijo takega človeka in jo obrnem v pozitivno, oziroma ga »umirim« (obvladam). Ravno ta pristop, ko nekoga obvladaš, sprejmeš njegovo energijo in jo obrneš v pozitivno, ga umiriš, (oziroma mu daš vedeti, da naj raje malce premisli, preden se mu bo zlomila roka), ko poljubi zemljo, ki ga je rodila – to je največje spoštovanje, ki ga takemu človeku in hkrati vsemu stvarstvu lahko izkažeš.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja