A so Hrvati res same mone?


Oh, kako sem se težko spravil letos na morje. Spet na Hrvaško, kjer velja le eno turistično pravilo: “Sunce imaš, more imaš, šta očeš još?”
 
Da ponazorim moj odpor bolje. Lani smo šli v Novi Vinodolski k prijateljem od žlahte. Pa spoznam mladega bikca, zeta od gazde. Se predstavim: “Boštjan iz Slovenije.” On pa odgovori:” Aaaa, Slovenac. Znaš ono 2004 godine, ko ste pobjedili na rukometu?” (‘Pojma nimam, ker nisem fuzbaler’, sem si mislil.) “Tada nije bilo ni jednog slovenca, jer smo jim svima polupali kola… Plašili su se svi po redu…”

“Tudi mene veseli, da smo se spoznali” (=Pejturet), sem si mislil. Potem sem še izvedel, da mu njegovo poznavanje sveta seže nekje do Opatije, saj v življenju še ni bil višje od severnega vzporednika s koordinatami nekje N45 22…in več).

Pa zakaj se moramo spet spraviti med te tiče, ki vidijo samo šahovnico?
Hja, če imaš male mulce, pa če jih gre nekaj familij skupaj, potem ni boljšega, kot če se vsi med sabo ‘mirkajo’, kuhajo, pospravljajo…. Res super!

Pa smo šli na Rab. K prijateljem od prijatelja. Pridemo, se smestimo, pripravimo večerjo, počikulamo… Pa mi povedo, da so iz Zagreba, pa da imajo le rođake tukaj, pa so zrihtali hišo za oddajati (kot nekje 788 drugih, saj ima od Barbata preko Banjol do Raba res vsaka hiša vsaj eno pojstlo za oddat – pa seveda tablo za napisom: Apartements, Apartmani, Apartments, Zimmer, Frei, Free, Libero,…).

Pa Petar pove kakšno čez HDZ. Pa kako so branili Kupo, pa so ‘njihovi’ ravno tako kradli po ‘njihovih’ vikendicah na tej strani Kupe (kamor Srbi niso nikoli prišli čez). Se pravi, da prizna, da so mogoče pa tudi sami kdaj kaj narobe storili…

Prava faca. Cenim ljudi, ki cenijo druge.

Pa Mirjana. Žena. Zelo razgledana. Pozna čisto vsakega člana po imenu, nas je pa 18. (Še jaz včasih pozabim, kako mi je ime, a ona nikoli…)

Res prijazni. Dobro, da so tile z Raba izvozili k nam Igorja, ki nam jih je zrihtal. Pa da povem še zgodbo o tem Hrvatu, pardon Slovencu (je oženjen z eno fajn primorko). Enkrat debatiramo, kako so šli peti ljudem v ZDA (mislim, da kot Kosovelovci ali nekaj podobnega). Pa mi reče: “se je začela maša, pa so uni slovenci začeli vleči eno lepo pesem, da je skoraj zakinkal. Še malo, pa bi zajokal zraven. Pa sem rekel, dejmo eno slovensko narodno zapeti, da se jih dvigne, to ni nič. Pa smo zapeli in je cela cerkev vstala in obnemela. Tako je treba slovenske pesmi peti, ja.”
Igor je faca.

Tako, ljudi se ceni po tem, kar so, ne kako se jih kliče. Iščem dobre ljudi, ne črne, bele, modre, plave ali rumene. Dobrih je res veliko, če se jih le tako pogleda.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja