#100utvv: Vipavskih petdeset 8


Tekaške legende

Tekaške legende

V soboto je končno bil dogodek, ki mi je že pri prijavi spravil solze v oči. Ko sem naju pred časom (resnično ganjen) preko spleta prijavljal na novi izziv mojega telesa in duha, mi je srce nabijalo: to so moji kraji, kjer so v bistvu moje korenine (Podkraj), kjer sem našel ženo, kjer imam taboljše prijatelje, srčne in sončne ljudi, kjer se želim tudi postarati.
Dan prej sem se slikal z vrhunskimi tekači, ki bodo tudi tokrat za par svetlobnih let pred mano:
Žiga X Gombač in Boštjan Videmšek, dve tretjini Ultrabluesa, ki je med amatersko tekaško srenjo zasejal zanos, energijo in pripeljal na moj FB spisek nove prijatelje, s katerimi se trepljamo v virtualnem in prerivamo na tekih v realnem svetu,
Miha Podgornik, ki je v čast svoji mami Ruth Podgornik Reš pretekel Špartatlon in posnel o tem zelo intimen film,
Katja Kegl in Toni Vencelj, kjer je Katja pritekla druga v cilj med ženskami, Toni pa je eden redkih, ki so nastopili na več ultra tekih, kot jih bom kdajkoli jaz poznal.

TREMA IN NEMIR
Včerajšnje slike iz ciljnega prostora, današnje pisane oprave sotekačev, nahrbtniki z vso opremo, palicami, kapami, lučkami, ipd. To me je navdajalo z nemirom in nepotrebnim obremenjevanjem že dan poprej.
Ko smo se na startu zbirali, sem prvič imel nepotrebno tremo.

Čisto brez veze.

Moje vse

Moje vse

Zapodili smo se po ulicah Brij in že so se mi zakrčila meča: »prehitro, divjaš, kaj ti pa je?!?« Prepozno. Dihanje mi je ušlo, ritma nisem ujel še kar nekaj kilometrov. Vseeno sem imel trden namen preteči, prehoditi, če je potrebno, preplaziti do cilja – samo da pridem do konca.
Saša nas je na startu posnela s kamero in komaj sem čakal, da jo srečam kasneje, na polovici poti. Ko se je začela prva gozdna pot, se je tudi vodilna skupina oddaljila, spet sem ujel svoj ritem in je bilo takoj bolje. Prvič sem se tako zavedel samega sebe šele na Ostrem vrhu, kjer je bil prečudovit razgled na morje na desni in naše kraške očake na levi, kjer so se že dve uri borbali kolegi na stokilometrskem teku.

pot

Pot

NEPOMEMBNOST ČASA IN OBČUTLJIVOST TRENUTKA
Gor in dol po gričkih, med vinogradi in spet nazaj v gozd in senco… Pot je res enkratna. Čas je postal zelo relativen, oziroma v tem trenutku niti ni obstajal.

Če bi takrat koga vprašal, koliko je še do naslednje vasi, bi mi bilo vseeno, če bi rekel pet sekund, pet minut ali pet tednov. Čas sploh ni bil pomemben. Čutil pa sem vsak trenutek: ko sva se zapričala s kolegom močnejše postave, ki je prednjačil v klanec, navzdol pa sem ga nekajkrat dohitel. Nasmejala sva se nekajkrat svojim dovtipom, kmalu pa mi je izginil izpred oči in spet sem bil sam v svojem svetu.

KAJ SE DOGAJA V GLAVI?
Aja, tudi mislil nisem nič. Popolnoma nič. Pravzaprav sem se boril s svojo tremo že deset kilometrov in na začetku nisem užival. Ko smo zagrizli v klanec od Trebižanov proti Štjaku, pa me je polomilo. Prehitela me je FB kolegica Mateja Florjan, zagrizla v klanec s tako močjo, da sem obupal. Obupal, zadihal, utrip pa na max. Karnekaj! Ko sem bil spet sam s sabo, sem prilezel na vrh klanca – takrat šele sem se zavedel, da je bil res močan vzpon. »In ja, čas je da se nehaš ukvarjati sam s sabo!«
Kričal sem si do vasi Štjak, da naj se neham obremenjevati in naj uživam. In res. Delovalo je.

TU BOM POGNAL KORENINE
Štjak bo kraj, kjer se bom postaral. Razgled na morje, na Čaven in na Nanos je neverjeten. V gasilskem domu smo se okrepčali in že sem med tekom izbiral hišo tako, da sem določal ceno: »Tale ruševina bi bila 18.000 EUR, tale bo nekje 25.000€,…«

Ne boste me ujeli

Ne boste me ujeli

Takrat sem se šele zavedel, da uživam na polno. Ko sem kmalu zatem posnel fotko treh soborcev in Nanosa, sem imel veliko spoštovanje do vseh nas, predvsem do podviga, ki nas še čaka.
Lepo je bilo že med vejami slišati navijače – z lonci in ropotanjem so dajali vedeti, da bo kmalu spet okrepčevalnica. Socerb je imel pozitivno ekipo mladcev in mladenk, ki so nas oskrbeli. V bistvu vse okrepčevalnice in kontrolne točke so bile resnično suuuper – po primorski navadi!

Sledil je spust v »Šembid«, kjer me je z avtom dohitela Saša. Kako sem jo bil vesel!!! Preobul sem mokre nogavice, malce osvežil in že me je Nanos sprejel v vsej svoji veličini.

KOT PO MASTI
Še ena stvar, ki sem jo spremenil pri sebi: opuščam kruh, ogljikove hidrate, laufam vedno bolj na mast. Odkar sledim nekaterim tekačem, gledam in berem ustrezno literaturo, opažam, da poleg sladkorja delajo “škifo” telesu ravno OH. Tako se je moj korak malce umiril, vendar sem odpravil tekaški zid, uživam po daljših tekih, nisem več sploh utrujen čez dan. In tako sem bil pred tekom v dilemi, ali naj se carbo-loadam ali ne. Jedel sem tudi pašto, vendar mi kar ni pasalo. Poleg tega sem se zeznil z geli in napitki. Imel sem napitke s kofeinom, ki mi je samo umetno dvigal pulz, nič pa dodajal k moji moči. Jedel sem po mizah in se izogibal gelom. Roman Čretnik me je navdušil za njegovo jed: polento s kokosovo moko. Tojeto! Polenta mi celoten tek ni šla iz glave in na koncu sem že odprt gel zlil na tla in spravil plastičen ovitek v žep (in ne na tla, kot sem videl kar nekaj tekaških smeti okoli sebe). Odločil sem se, da se gelom in podobnemu sranju na daleč izognem.

Našel sem celo nekaj blogov z dobrimi veganskimi in paleo recepti, sedaj moram samo še živalske beljakovine menjati za rastlinske (vsaj nekajkrat), pa smo zmagali! Adijo kemija!

KONTEMPLACIJA

Nirvana

Nirvana

Seveda sem pot na Nanos sprejel s spoštovanjem. Napisi »TEK« so me opozarjali, da poteka tam lokalni dogodek, tek na Nanos, kjer se brusijo pete tisti, ki vsepovsod po Sloveniji dosegajo prva mesta. Bravo Šembidci!
Podoživljal sem tudi najine minule mesece, ki so bili polni čustev, tudi bolečin, ki so Sašo odtegnile od 25km preizkušnje. Deliva si usodo, razgrajujeva skupaj tisto, kar je slabo, plemenitiva, kar je dobro. Videl sem, da jo je potegnilo in bi rada šla kar z mano. »Obljubim, da te peljem, prav?«

Užival sem v senci, ko pa sem prišel do ceste, sem se počutil kot nordijski pohodnik, ko sem s palicami glasno praskal po asfaltu. Nisem čutil vročine, zrak je bil dokaj prijazen z nami.
Komaj sem čakal, da pridem do lovske koče. In vem, zakaj. Na Nanos me vežejo lepi spomini, ki jih preživim z mojo razširjeno družino: »Bajcovimi«, še posebej Joškotom, očetom naše Alenke (ki bo naslednje leto šla na 25 km UTVV, pa tega še ne ve). Pikniki, taborjenja, veselice, rojstno dnevne zabave, same lepe stvari.

In ko pridem čez zadnje skale, zagledam kočo in pa velik pozdrav »Bravo, Boštjan!« »Še malo, Boštjan« »Boštjan, dejmo še malo!« – tako so pozdravili vsakega tekača in mu vlili neizmerno energijo, ki je trajala vse do vrha. Zavriskal sem jim v pozdrav, srečal prijatelje, okrepčal in … pozabil poslikati to lepo lokacijo in te prisrčne ljudi. (Hja, bo treba ponoviti.)

Pred vzponom smo lahko še malce tekli. Tri dekleta so mi pustila le lep spomin na njihove zadnjice – saj so bile enostavno prehitre.

Ne gre. Toliko zmorem.

Kmalu zatem srečam kolega, ki me je v bistvu spravil na ta tek, ko sem ga s kombijem peljal s Slivnice marca letos, ko so tekli 8 ur neprestano gor in dol na Slivnico. Ležal je na tleh in se zvijal v krču. Tako pač je. Saj obvlada. V resnici nisem niti videl veliko kriz, bruhanja, nezavesti, kot je to na kakšnih večjih organiziranih prireditvah. Mogoče tudi zato, ker smo bili preveč narazen, da bi se srečevali v »nesreči«.

Ko sem videl stolp na Nanosu, sem spet zavriskal, da so se ozirali za mano. Energija v glavi, telečje noge, pa vendar sem pribrcal na vrh, medtem ko nas je bičal veter in tako miril sončne žarke pripekajočega sonca.

Sedaj pa samo še dol.

Enim nam je to v veselje, drugim pa muka. Na srečo sem lahko tekel. OK, drobil. Priznam. Ravno drobljenje po prstih mi je razbremenilo kolena (hvala Marko Roblek in Urban Praprotnik) in umirilo tek, da sem lahko potekoval do Abrama.
Pred tem sva se slišala s Sašo, ki je rekla, da ni šla do Abrama, ker je prevroče. »OK, potem moram še bolj pohiteti, da me ne bo čakala,« sem pomislil. In potekoval naprej.

NESKONČNOST ZADNJEGA KILOMETRA
Nikogar okoli mene, nekajkrat sem se le ustrašil kontrole v obliki šotorke in para v senci v gozdu ob poti, kjer si res ne bi mislil. In potem: presenečenjeeee! Saša mi pride naproti. Oh, kakšen poten in sladek poljubček je to bil. In odtekla sva naprej. Da je moj tempo počasen, sem opazil tako, da me je Saša takoj prehitela in bila na sploh hitrejša od mene.
In tiste zadnje tri kilometre smo res scali kri in lomili kolena. Pot je bila strma, po skalah, slišal se je zvok iz cilja, pa vseeno je bilo tako daleč. Zadnji trije kilometri so bili nekje deset, ne kar sto kilometrov daleč. Neverjetno!

Saj sploh ni bil problem v energiji ali moči, večji problem je bil v počasnem tempu stopanja po skalah, ki ga kar ne moreš prehiteti. In na koncu me Saša spusti, da sam pritečem v ciljno ravnino. Želel sem, da prideva skupaj, pa ni hotela. Tako sem pač zaključil svoj prvi 50 kilometrski trail maraton sam, s ponosno ženo v ozadju in njeno podporo, ki jo čutim še danes.

Bilo je vsega: treme, nezbranosti, občutka nemoči, pa tudi neizmerne ljubezni in energije, tako ob poti, med sotekači, kot tudi do tistih, o katerih sem razmišljal. Bilo je nebroj lepih trenutkov, delček sem ujel na fotoaparat. In bil sem sam s seboj. Tudi popolnoma izpraznjen v glavi, če mi je bilo tako všeč. In čas je bil popolnoma nepomemben. V tistih osem ur sem zbasal le majhen delček življenja, ki mi bo pustil lepe spomine za vedno. To je vse, kar šteje.

Drugo leto pridem spet.


Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

8 thoughts on “#100utvv: Vipavskih petdeset